Pastirstvo je velik del kulture in pomembno za ohranjanje alpske narave

10. aprila 2024

Pastirstvo je dejavnost, ki je v slovenskem prostoru dobro poznana. Ta tradicionalni način paše živali je bil široko prisoten v alpskem prostoru še nekaj generacij nazaj, v nekaterih predelih pa se ohranja še danes. Tako skupaj z ostalimi dejavnostmi na planinah ostaja v zavesti številnih ljudi. Po drugi strani pa je pri tistih, ki niso imeli neposrednega stika s pastirstvom, le-to v njihovo zavest vstopilo skozi vsesplošno poznane zgodbe in filme o pastirjih. Med njimi najbolj izstopajo filmi o Kekcu, posneti po zgodbi Josipa Vandota, ter Pastirci Franceta Bevka.

Gre za pomembno dejavnost ekstenzivnega kmetovanja. Na eni strani predstavlja pomembno kulturno dediščino, bodisi skozi znanje pridelave sira in način življenja, bodisi kot podoba planinske krajine z značilnimi planinskimi stanovi in pašniki. Pastirstvo je pomembno tudi s socialno-ekonomskega vidika, ker predstavlja delovna mesta na podeželju in prispeva k ohranjanju vitalnosti podeželja. Po drugi strani je raznolika planinska paša pomembna tudi za preprečevanje zaraščanja in vzdrževanje odprtih planinskih travišč, ki so pomembna za ohranjanje alpske flore in favne. Preprečevanje zaraščanja je pomembno tudi z vidika blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam, saj se skoznje zvišuje tudi drevesna meja na višje ležeče pašnike. Kali z napajalniki za živino na planinah pa predstavljajo pomemben habitat za dvoživke.

Zakaj je pastirstvo v upadu?

Temeljite družbene spremembe trajajo že nekaj desetletij in so v veliki meri posledica industrializacije in centralizacije, kar vidimo predvsem skozi industrializacijo proizvodnje hrane v nižinah. Pridelava ekstenzivno pridobljenih surovin v planinah ni več ekonomsko konkurenčna pridelavi v večjih intenzivnih kmetijskih obratih. To ima za posledico opuščanje tradicionalne rabe planin ter izseljevanje s podeželja. Odseljevanje je bolj izrazito pri mlajših ljudeh, preostalo prebivalstvo pa se sooča z izzivi poviševanja povprečne starosti ter pomanjkanjem delovne sile. V končni fazi ta proces vodi v trajno izgubo tradicionalnega znanja in v propadanje infrastrukture.

Upadanje števila aktivnih planin in števila živali na paši je že dolgoleten proces. V letu 1995 se je število osebja (aktivnih pastirjev) zmanjšalo na 17 oseb, kar predstavlja manj kot 10 % osebja v primerjavi s časom pred 2. svetovno vojno, ko je bilo število pastirjev 230. S pomočjo različnih projektov se je dejavnost pastirstva ponovno okrepila in število pastirjev se je v letu 2017 povečalo na 39 oseb, kar pa glede na preteklost še vedno predstavlja nizko število.

Kaj pa velike zveri?

Poleg družbenih sprememb na ohranjanje planinskega pašništva vplivajo tudi spremembe v naravi. Med temi je najbolj izrazita ponovna prisotnost velikih zveri v alpskem prostoru, od koder so bile iztrebljene v 20. stoletju. Med njimi je najbolj problematična prisotnost volka, ki se v Julijskih Alpah ponovno redno pojavlja približno od leta 2018, zaradi plenjenja pašnih živali. Najbolj izpostavljena napadom sta drobnica ter mlajše govedo. Tveganje za napade na domače živali pa je seveda večje, če živali niso varovane.

Po dolgem obdobju, skoraj 70 let odsotnosti volkov v alpskem prostoru, se je v letu 2019 na Pokljuki vzpostavil prvi trop v slovenskih Alpah. To je bilo ravno v obdobju, ko se je planšarstvo ponovno krepilo, kar je pomenilo dodatne oteževalne okoliščine in napore, da se dejavnost ohrani. V družbo je to vneslo vprašanje izvedljivosti sočasnega ohranjanja planšarstva in varstva velikih zver.

Izvedba varovalnih ukrepov zoper napade velikih zveri v obstoječem načinu paše živali je v planinskem svetu veliko bolj otežena kot v nižinskem svetu in lahko pomeni večje stroške. Postavljanje elektromrež otežuje skalovitost terena, uporabo pastirskih psov omejuje prisotnost pohodnikov, vsakodnevno nočno zapiranje v ograde pa otežuje oddaljenost pašnih površin od pastirskih stanov. Zato je stalna prisotnost človeka (pastirja), po možnosti s pastirskim psom, zagotovo najboljša rešitev za večjo varnost pašnih živali na planinah.

Prisotnost pastirja omejujejo socialno-ekonomski razlogi, saj to pomeni dodaten finančni zalogaj za lastnike živali. Poleg tega je opazno tudi pomanjkanje kadra, ki ima specifična znanja – poznavanje načina dela, živali in terena. Gre za zahtevne delovne razmere, med drugim tudi izpostavljenost ekstremnim vremenskim razmeram, kar zahteva zelo dobro fizično pripravljenost.

Pastirstvo kot dejavnost je izjemnega pomena (zaradi vseh že zgoraj naštetih razlogov), zato je pomembno iskati ustrezne rešitve med različnimi sektorji, ki bodo ustvarili pogoje za ponovno trajno uveljavitev te delovne prakse. Dejavnost pastirstva se na različne načine krepi tudi v drugih Alpskih državah; skozi prostovoljske programe, skozi plačila kmetijske politike za sofinanciranje delovnih mest ali skozi krepitev pastirske mreže za izmenjavo znanj. Tudi v Sloveniji so že bile pilotno preizkušene nekatere možnosti, ki pa še niso prinesle širših izboljšanj glede soobstoja proste paše in velikih zveri. V okviru Skupne kmetijske politike in Programa razvoja podeželja so sofinacirani ukrepi za izboljšanje varovanja pašnih živali pred napadi velikih zveri. V letu 2014 je potekal manjši program društva Dinaricum, ki je vključeval pašo ovac s prostovoljci, z letom 2024 pa se je pričel projekt LIFE Varna paša, katerega vodilni partner je Zavod za gozdove Slovenije, in bo med drugim naslavljal tudi to problematiko. Zavod za gozdove Slovenije in Biotehniška fakulteta sicer tudi v okviru drugih projektov aktivno naslavljata to problematiko že vrsto let.

Ohranjanje kmetijstva ali velikih zveri?

V javni razpravi se med razlogi za opuščanje pašništva pogosto izpušča dolgotrajne družbene procese ter se razloge skrči oz. poenostavi zgolj na ponovno prisotnost zveri. Pri tem se izpostavlja le vprašanje “Prisotnost velikih zveri: DA ali NE?”. Tu gre za močno polarizirajočo temo, ki je pogosto izkoriščena za druge politične namene, pri tem pa se izmika iskanju konkretnih rešitev. Pri odmikanju v vsakega izmed ekstremov interesnih skupin “DA” ali “NE” gre običajno za pomanjkanje razumevanja perspektiv različnih deležnikov. Zato smo v želji po izboljšanju dialoga med vsemi vpletenimi ter iskanju skupnih rešitev izvedli projekt »Trajnostno ohranjanje odpornih Alpskih ekosistemov s pastirstvom«.

Menimo, da je za reševanje te zahtevne situacije potreben konstruktiven pristop in dovoljšna mera razumevanja vseh vpletenih akterjev. S tem namenom smo člani društva Dinaricum, ki si prizadevamo za ohranjanje narave in s tem tudi velikih zveri, pristopili do predstavnikov pašne skupnosti in skupaj poskusili poiskati možne rešitve. Tekom aktivnosti v projektu smo spoznavali delo pastirjev in številne omejitve varovanja pašnih živali na planinah. Poleg tega pa smo odkrito razpravljali o možnostih in potrebah po ohranjanju pastirstva na posvetu med deležniki v Stari Fužini. Udeležili smo se tudi mednarodnega srečanja, katerega cilj je vzpostavitev mednarodne Alpske pastirske mreže (Alpine Shepherd Network).

Z empatijo in solidarnostjo bodo izzivi lažje rešljivi

Razumemo, da z obstoječim načinom proste paše živali soobstoj drobnice in volkov v planinah za kmete ni vzdržen, saj so lahko izgube čred zelo velike. Nekoliko boljša situacija je v primeru goveda, ki je manjkrat tarča napadov volkov. Vseeno pa do napadov še vedno prihaja, predvsem pri mlajših živalih. Najboljša preventiva v planinskem svetu je zagotovo pastir ob pomoči pastirskih psov, kar pa, kot je bilo že izpostavljeno, predstavlja velik finančni zalogaj, težave pa predstavlja tudi pomanjkanje ustreznega kadra za to delo.

Ker ima pastirstvo pomembno sociološko, etnološko in ekološko funkcijo v prostoru, predstavlja priložnost, da k ohranjanju te dejavnosti prispevamo akterji iz različnih sektorjev. Zato je potrebno ugotoviti, kako lahko nekatere dobre prakse na področju pastirstva v tujini prenesemo v naš prostor. Za trden začetek dobrega sistema ureditve pastirstva mora biti velik poudarek na izobraževanju novega kadra ter na ureditvi financiranja in statusa pastirjev. Pomembna je tudi vzpostavitev podpornega okolja, ki bo kmetovalce in pastirje med seboj povezovalo. Poleg tega pa so pomembne tudi aktivnosti obnove in ohranjanja tradicionalne planšarske infrastrukture.

Ob vsem naštetem je potrebno tudi pri splošni javnosti dvigniti zavest o vlogi pastirstva ter o vrednosti, ki jo nosijo planšarski produkti. Pomembno je vzpostaviti zavedanje, da bodo ti proizvodi bolje cenjeni, kar bo tudi proizvajalcem omogočilo lažje ohranjanje proizvodnje na planinah. Vsekakor gre za dolgotrajen proces, ki pa ima široke pozitivne vplive in nam daje priložnost za več solidarnosti v družbi in naravi.

 

Avtorji besedila: Rudi Kraševec, Živa Hanc in Eva Mlinarič, Dinaricum

Prijavite se na Podnebni novičnik

Podnebni novičnik je mesečnik, ki ga pripravljata Mreža za prostor in mreža Plan B za Slovenijo. Prijavite se, če želite spremljati delovanje NVO in novice s področja trajnostnega razvoja, okolja in prostora.