Po javni razpravi na izhodišča prenove Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN), je vlada za pošiljanje Evropski komisiji 22. 6. 2023 potrdila osnutek prenove NEPN, ki pa predhodno ni bil v javni razpravi, prav tako pa še ni ocenjena njegova sprejemljivost glede vplivov na okolje. Šele naknadno je bil osnutek tudi objavljen na portalu Energetika (glej Drugi predlog posodobitve NEPN). Pričakujemo komentarje Evropske komisije, v teku pa je tudi postopek celovite presoje vplivov na okolje.
Od javne razprave v aprilu (glej scenarij prenove NEPN) je v predlogu posodobitve opaziti spremembe pri nekaterih izmed ciljev, ki jih velja omeniti. Za področje kmetijstva je prvotno predvideno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (TGP) s – 6 % zmanjšano nazaj na – 1 % do leta 2030, kot to določa že veljavni NEPN. Na drugi strani je cilj zmanjšanja emisij TGP za neETS del industrijskega sektorja (ta predstavlja približno 40 % celotnih emisij industrije) povečan s – 46 % na – 55 % do leta 2030. Na področju prometa (ta predstavlja kar tretjino vseh skupnih emisij) je cilj minimalno povečan, in sicer s + 5 % na + 3 % (veljavni NEPN določa + 12 %), kar seveda še ne pomeni zmanjšanja emisij TGP, temveč zmanjševanje povečevanja teh. Prav tako je minimalno povečan cilj zmanjšanja končne rabe energije, in sicer z 52 TWh na 51 TWh do 2030 (v veljavnem NEPN 54,9 TWh), kar pa je glede na potenciale še zmeraj mnogo premalo. Načrt vključevanja javnosti, ki je bil sicer za celoten proces prenove kar dobro zastavljen, bi moral vključevati tudi javno obravnavo osnutka celotnega NEPN.
Sicer pa ob pregledu objavljenega osnutka NEPN (četudi ta ne vključuje poglavja s konkretnimi ukrepi in politikami in ga je posledično težko oceniti) ugotavljamo, da, razen nekaterih minimalnih sprememb, predlog ne upošteva obsežnih pripomb in predlogov, ki smo jih v mreži Plan B za Slovenijo podali v okviru dosedanjih možnosti sodelovanja javnosti. NEPN ostaja podnebno, biodiverzitetno in socialno nezadosten ter bolj kot ne ohranja status quo, ukrepi pa v tem osnutku niti še niso razvidni:
- ne zaostruje ciljev, ki bi morali voditi k podnebni nevtralnosti do leta 2040, kar je po zadnjem poročilu IPCC (Climate Change 2022, Mitigation of Climate Change) imperativ za zgodovinsko bolj odgovorne razvite države, da se izpolnijo zaveze Pariškega sporazuma; je pa določen dodaten cilj zmanjšanja emisij TGP za 55 % do 2033 glede na 2005;
- ne temelji na scenariju zadostnosti, h kateremu usmerja tudi zadnje IPCC poročilo (str. 31), ki bi ovrednotil minimalne družbene potrebe po storitvah in dobrinah za zagotavljanje blaginje, iz česar bi izhajali ukrepi in prakse, ki zmanjšajo potrebe po energiji, materialih, zemljiščih in vodi, ob hkratnem zmanjševanju naraščajočih družbenih neenakosti in zagotavljanju blagostanja ljudi znotraj planetarnih omejitev;
- ni vidne namere znatnega zmanjševanja porabe energije, kar je pogoj za reševanje okoljske krize in tudi eno izmed temeljnih načel novega predloga Zakona o energetski politiki;
- ne prispeva k doseganju podnebnih ciljev ob hkratnem doseganju biodiverzitetnih ciljev (EU Biodiverzitetna strategija), celo nasprotno, umeščanje obnovljivih virov energije (sončne in vetrne) predvideva tudi v območja Natura 2000;
- cilj OVE se glede na izhodiščni cilj ni povečal, NEPN načrtuje drugi blok jedrske elektrarne in tudi umeščanje hidroelektrarn, kljub njihovemu negativnemu vplivu na naravo; na drugi strani pa ni vidnih ukrepov za povečanje zmogljivosti distribucijskega omrežja za priklapljanje individualnih sončnih elektrarn, kar je trenutna ovira večjemu obsegu teh;
- glede prometa, kjer se od sprejema NEPN praktično še nič ni spremenilo v smislu povečanja JPP in zmanjšanja odvisnosti od avtomobila, ni razvidno, kako bo novo zastavljeni cilj realiziran;
- projekcije za industrijo predvidevajo rast proizvodnje in s tem tudi rast porabe energije praktično vseh energetsko intenzivnih panog, kar je okoljsko nevzdržno ter zavira zeleni prehod in potrebne prebojne naložbe;
- glede kmetijstva ni razumljivo, zakaj se je cilj od izhodišč, ki so bila v javni razpravi aprila 2023, znižal na obstoječi neambiciozni cilj zmanjšanja TGP za 1 %, pri tem pa dodatni ukrepi niso bili realizirani, niti niso vključeni v Strateški načrt Skupne kmetijske politike 2023-2027;
- ne zagotavlja pravičnega prehoda, saj je največje breme zmanjševanja emisij preloženo na gospodinjstva (74 % do 2030), čeprav so ta že do sedaj prispevala k zmanjšanju emisij največ, medtem ko je cilj za industrijo veliko nižji (kljub večjemu deležu emisij, naložbenim zmožnostim in dosedanjemu neukrepanju v tem sektorju);
- cilji za zmanjšanje energetske revščine so prenizki – ta bi morala biti do konca tega desetletja v celoti odpravljena;
- ni ukrepov za prilagajanje na podnebne spremembe, čeprav gre za celoviti podnebni načrt in v Sloveniji na tem področju zaostajamo z ukrepanjem (EU Strategija prilagajanja);
- ne vsebuje jasno določenih in merljivih ukrepov, predvsem tudi takih, ki bodo naslovili dosedanji implementacijski deficit tako glede doseganja ciljev kot glede izvajanja dodatnih in omilitvenih ukrepov.
Res je, da je prvotno NEPN nastajal preden je nastala tudi Dolgoročna podnebna strategija Slovenije do 2050. Vendar pa bi NEPN sedaj, ko je dolgoročna strategija sprejeta, moral z operativnimi ukrepi slediti tudi njenim vsebinam, ki so usmerjene na zagotavljanje pravičnega prehoda, organizacijske strukture za izvajanje podnebnih politik in zeleno finančno reformo. V pregled stanja v osnutku prav tako ni vključen nacionalni program varstva okolja do 2030, ki tudi določa usmeritve glede okolja, podnebja in narave. Nacionalni energetski in podnebni načrt mora biti zares celovit dokument, saj je krovni načrt tako energetske kot podnebne politike. Podnebna politika ni le privesek energetski politiki, dejansko mora biti za uspešen prehod v nizkoogljično družbo energetska politika podrejena podnebni.
