Na predavanju o okoljski kriminaliteti dne 22. 5. 2023 v Okoljskem centru je izr. prof. dr. Katja Eman z Visoke šole za varnostne vede Univerze v Mariboru številnim zainteresiranim predstavila vidik varstva okolja, ki ga v družbi premalo poznamo, čeprav imamo že dolgo uzakonjenih kar nekaj okoljskih kaznivih dejanj.
Okoljska ali ekološka kriminaliteta je relativno mlada veda, ki se je bolj intenzivno začela razvijati šele po letu 2000. Gre za vsako začasno ali trajno pravno opredeljeno odklonsko ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja, opredeljeno in definirano kot deviantno z (nad)nacionalno zakonodajo, ki povzroča kakršnokoli obliko škode (umetno spremembo, poslabšanje, breme, propadanje ali uničenje) enemu ali več od skupaj osmih elementov okolja ali prekine za okolje značilne naravne spremembe. Posebnost ekološke kriminalitete so žrtve, ker so poleg okolja bodisi posredno ali pa neposredno ogroženi tudi ljudje, pri tem pa oškodovano okolje nima svojega glasu. Glede storilce pa je to lahko ekološka kriminaliteta posameznika (npr. nelegalno odlaganje odpadkov), lahko gre za korporacijsko ekološko kriminaliteto (npr. industrijsko onesnaževanje), velik del te pa izvaja tudi organizirana ekološka kriminaliteta (predvsem nezakonito trgovanje z odpadki ali ogroženimi živalskimi/rastlinskimi vrstami), ki je pogosto infiltrirana v zakonite posle, preko katerih se izvaja tudi pranje denarja. Tu pa je še t.i. ekološka kriminaliteta države oziroma vladajoče oblasti (nuklearna testiranja, vojaške/vojne operacije).
Okoljski/ekološki kriminaliteti EU že nekaj časa posveča precej pozornosti, od leta 2008 imamo Direktivo 2008/99/ES o kazenskopravnem varstvu okolja, v procesu sprejemanja pa je nova direktiva, ki bi to nadomestila (predlog Evropske komisije iz decembra 2021). V slovenski pravni red je direktiva prenesena v Kazenskem zakoniku, in sicer je 15 kaznivih dejanj zoper okolje, naravo in prostor opredeljenih v 32. poglavju zakona. Vendar pa je sodna praksa glede teh kaznivih dejanj še vedno skopa. Kot je povedala dr. Emanova, je letno prijavljenih sorazmerno malo kaznivih dejanj (med 150 in 200). Od teh pa jih je manj kot 50 % pravnomočno obsojenih, še slabša pa je slika pri kaznivih dejanjih pravnih oseb – le ena od 10 ovadenih je pravnomočno obsojena. V samem postopku je zelo težavno samo razumevanje in dokazovanje okoljske škode. Določila kazenskega zakonika se morajo namreč uporabljati skupaj z drugo relevantno okoljsko zakonodajo, zadrege pa so tudi s forenzičnimi preiskavami – forenzični laboratorij ne izvaja analiz za okolje, temveč mora to naložiti zunanjim institucijam, kar pa je zelo drago. Tudi če pride do ugotovitve kaznivega dejanja in kaznovanja storilca, je mnogo kazni pogojnih in ne dosežejo ustreznega učinka.
Za izboljšanje stanja je potrebno, da tudi nevladne organizacije kazniva dejanja bolj dosledno prijavljajo in da se organi pregona in pravosodja še bolje usposobijo za uspešen pregon in kaznovanje teh kaznivih dejanj (policija je pri tem v zadnjih letih kar dobro napredovala in imajo tudi mesečne okoljske akcije). Predvsem pa je potrebno tudi dobro sodelovanje policije in okoljske inšpekcije, saj se lahko le v okviru takega sodelovanja potrebno znanje medsebojno pretaka, pa tudi sproti ugotavlja, ali gre za kaznivo dejanje ali za prekršek.
Vsebino predavanja najdete tukaj.
