Slovenski E-forum, društvo za ekonomiko energetike in ekologijo in Društvo Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije – TRS, člana mreže Plan B za Slovenijo, sta 21. in 24. aprila 2017 vložili tožbo zoper sklep ARSO, da za postavitev rafinerije v Petišovcih ni potrebno izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja.
Dejansko gre za rafinerijo zemeljskega plina v Petišovcih, kot je razvidno iz razveljavljenega okoljevarstvenega dovoljenja iz leta 2015. Tokrat so predstavniki kapitala in ARSO poskušali z besedno telovadbo in zavajanjem prelisičiti okoljske NVO, češ da ne gre za nevarno napravo – rafinerijo zemeljskega plina, ampak za »miroljuben« rudarski objekt za bogatenje mineralnih surovin.
Sklep ARSO je po mnenju tožečih NVO nepravilen in nezakonit, saj je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v tem, da se rafinerija zemeljskega plina obravnava kot obrat za bogatenje mineralnih surovin. Obrati za bogatenje mineralnih surovin so po tehniški definiciji tako imenovane separacije, kjer se z mehanskimi postopki, na primer z izpiranjem, torej s hladnim medijem v tekočem stanju, ločuje jalovina- čvrsta snov od premoga ali od rudnine, torej od druge čvrste snovi. Pri tem se ne uporablja vnetljivih snovi in se procesira skrajno nizko vnetljive in neeksplozivne snovi. V rafineriji potekajo kemijski postopki in toplotna obdelava, pri čemer se procesirajo hitro vnetljive in eksplozivne snovi v tekočem in plinastem stanju.
ARSO trdi, da naprava zaradi skromnih dimenzij ne predstavlja večje nevarnosti za ljudi in okolje, kar je popoln nesmisel, saj je, na primer, sodobno nuklearno orožje tudi »naprava skromnih dimenzij«.
Ministrstvo za okolje in prostor RS, ki je kot drugostopenjski organ zavrnilo pritožbo NVO na Sklep ARSO, se spreneveda s trditvijo v obrazložitvi zavrnitve, da pri nameravanem posegu ne gre za »rafinerijo« ampak za »rudarski objekt za bogatenje mineralnih surovin«. Pravilno namreč ugotavlja, pri čemer je samo s seboj v nasprotju, da se bo v konkretnem »Rudarskem objektu za bogatenje mineralnih surovin«, izvajalo odstranjevanje primesi oziroma čiščenje, ker gre za, navajamo: »nov rudarski objekt, v katerem se bo izvajala ena od faz pri izkoriščanju surovega zemeljskega plina, in sicer za napravo za čiščenje surovega zemeljskega plina«.
SSKJ (SAZU 2014) opredeljuje objekt » rafinerija« kot »tovarna za rafiniranje«, glagol »rafinirati« pa opredeljuje kot »odstranjevati primesi, čistiti, prečiščevati«.
V kolikor upravnemu organu niso razjasnjeni pojmi »na papirju«, si mora po Zakonu o upravnem postopku pred odločanjem ustvariti popolno sliko o dejanskem stanju ali na kraju samem, saj v Petišovcih že obratuje stara rafinerija – po SSKJ »naprava za čiščenje«, ali pa se dati poučiti neodvisnim strokovnjakom.
Obe NVO nadalje ugotavljata, da je določilo 51. a člena ZVO-1, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, v nasprotju z Ustavo RS, saj lahko zaradi opustitve presoje vplivov na okolje in pridobitve OVD za določen poseg nastanejo nepredvidene nepopravljive posledice za okolje in zdravje ljudi. To je v izrecnem nasprotju z ustavno pravico do zdravega in varnega okolja, za kar mora poskrbeti država.
Navedbe Ministrstva za okolje in prostor RS, da peti odstavek 51a člena ZVO-1 omogoča ex-post nalaganje izvedbe omilitvenih ukrepov tako, da se preprečijo, zmanjšajo ali odstranijo škodljivi vplivi posega na okolje, so sprevržene in skrajno nerazumne, ko gre za rafinerijo v okolju, kjer obstoja možnost nepovratnega onesnaženja podzemnih vodnih virov, tako pitne vode, kot vrelcev pitne mineralne vode ali naravnih virov tople kopalne vode za zdravilišča.
Pravni in stvarni nesmisel je, da je možno ex post z nekakšnimi neopredeljenimi tako imenovanimi omilitvenimi ukrepi očistiti pitne in kopalne vodne vire, ki so onesnaženi z ogljikovodiki. Doslej je kaj takega bilo v zgodovini človeštva dokazano kot tehnično in tehnološko povsem nemogoče. Zato je potrebna presoja 51. a člena ZVO-1 v celoti z vidika ustavne pravico do zdravega in varnega okolja.
NVO sta predlagali Upravnemu sodišču, da po službeni dolžnosti sproži postopek ustavne presoje določb 51.a. člena, še posebej napadene določbe, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, z vložitvijo ustreznega predloga na Ustavno sodišče RS in nadalje, da Upravno sodišče predlaga, da se do končne odločitve US RS zadrži izvajanje napadenega sklepa ARSO.
Računamo, da bomo s takimi potezami postopoma preprečili izmikanje okoljskim predpisom s kreativno besedno telovadbo in z izkoriščanjem (namerne) tehniške nepismenosti in (domnevnega) nepoznavanja tehnologij uradništva v Agenciji RS za okolje in tudi na Ministrstvu za okolje in prostor. Verjamemo, da se bo razmeroma kmalu nabrala kritična masa tovrstnih primerov (Lafarge, Magna, II. tir Divača-Koper, HE na Muri…) za spremembe paradigem do posegov v okolje, ne nazadnje tudi z drugim in drugače kompetentnim osebjem.
Gorazd Marinček (SEf)
