Več

Leta 2014 je v veljavo stopila nova reforma Skupne kmetijske politike (SKP) EU, ki naj bi z »ozelenitvijo« pridobila kar nekaj okoljevarstvenih ukrepov. Žal so se že po prvih letih izvajanja te politike potrdila opozorila strokovnjakov, da ukrepi ne naslavljajo groženj okolju v taki meri, kot bi jih morali. Naslednje leto bo SKP doživela vmesni pregled učinkovitosti ukrepov. V kolikor ocenjevanje pokaže, da so ukrepi resnično neuspešni, lahko že v vmesnem času pride do reforme te politike. Zato je letos znova priložnost za korenito spremembo, ki je nujno potrebna. 

S tem namenom so v organizacijah BirdLife Europe & Central Asia, European Environmental Bureau (EEB) in WWF EU začeli s kampanjo Living Land. Cilj kampanje je z združitvijo čim večjega števila organizacij Evropski komisiji poslati jasno sporočilo, da je čas za spremembe tukaj, ukrepati pa je potrebno zdaj. V kolikor se to ne zgodi, bomo priča nadaljnjemu upadu biotske pestrosti, marsikateri vrsti pa lahko podpišemo izumrtje.

Zato potrebujemo podporo tudi vaše organizacije, in sicer v dveh korakih. Prvič, preko povezave https://www.living-land.org/ourvision/ podprite pobudo Living land z objavo logotipa vaše organizacije na spletni strani kampanje. In drugič, izpolnite vprašalnik , ki ga je v okviru javnega posvetovanja o prihodnosti SKP pripravila Evropska komisija (https://www.living-land.org/cap), v pomoč pri tem pa so strokovnjaki pripravili tudi priporočene odgovore. V primeru dodatnih vprašanj vas vabimo, da nas kontaktirate na manca.velkavrh@gmail.com.

Najlepša hvala za vašo podporo! Skupaj lahko zagotovimo, da bomo lahko čez nekaj 10 let še vedno uživali v pestrosti, s katero se Slovenija tako rada pohvali.

* Inger R., Gregory R., P. Duffy J., Stott I., Vorišek P., J. Gaston K. (2014): Common European birds are declining rapidly while less abundant species' numbers are rising. Ecology letters, 18(1), 28 – 36.

Dostopno na: https://www.rspb.org.uk/our-work/rspb-news/news/384822-study-reveals-startling-decline-in-european-birds,

*Jančar T. (2014): Travniška katastrofa. Acrocephalus, 35(162 - 163), 109 - 112.

Dostopno na: http://ptice.si/2014/wp-content/uploads/2014/03/acro_2014_l_35_st_162-163.pdf

Več

Ministrstvo za infrastrukturo je 2. 2. 2017 objavilo osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona in ga po zahtevi mreže Plan B za Slovenijo podaljšalo v razpravo do 7. 3. Delovna skupina Trajnostna energetika je v imenu mreže na predlog sprememb energetskega zakona pripravila komentarje in jih posredovala ministrstvu.

Ministrstvo za infrastrukturo je dne 24. 3. 2017 objavilo osnutek Zakona o izgradnji in upravljanju drugega tira železniške proge Divača – Koper in ga dala v javno obravnavo do 29. 3. 2017. Ker je bila s tem javna razprava odprta le 5 delovnih dni so nevladne organizacije združene v mreži Plan B za Slovenijo in Mreži za prostor podale zahtevo, da razpravo v skladu z Resolucijo o normativni dejavnosti podaljšate na 30 dni (minimalni priporočeni rok za sodelovanje javnosti pri pripravi predpisov).

Več

SVRK je do 15. marca zbiral predloge projektov, ki si po izboru prebivalcev Slovenije zaslužijo posebno pozornost. Med nominiranci za naj EU projekt je tudi projekt Plan B za Slovenijo, mreža nevladnih organizacij za trajnostni razvoj. Glasovanje poteka do 8. maja 2017 na tej povezavi. 

Več

Nevladne organizacije so pred sejo Sveta EU za kmetijstvo in ribištvo, na katerem so kmetijski ministri iz držav članic EU razpravljali o prihodnosti evropske kmetijske politike, s skupno izjavo opozorile na nevzdržnost obstoječega kmetijskega sistema, ki s številnimi ukrepi uničuje okolje, ogroža javno zdravje, pospešuje propadanje obrobnih podeželskih območij in prispeva k podnebnim spremembam. Več…

Več

Strokovna žirija je imela težko delo, saj smo prejeli kar 21 videov z 20 šol. Glede na merila v razpisni dokumentaciji je bila izbrana Gimnazija Ilirska Bistrica z video posnetkom DOVOLJ! Video je družbeno angažiran rap, s kritičnim sporočilom, spevnim besedilom in jasno izraženo poanto.

Zmagovalni video si lahko ogledate tukaj.

Čestitamo zmagovalcem in seveda vsem sodelujočim! 

Zdaj sledi profesionalna izdelava zmagovalnega videa ter njegovo predvajanje po spletu in televiziji, vključen pa bo tudi v naknadni natečaj na evropski ravni. ITR pa zmagovalni šoli podarja tudi enoletno brezplačno članstvo v programu Šolski ekovrtovi.

Več

Z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Uradni list RS št. 62/2004) je dne 22. 6. 2004 konvencija stopila v veljavo v Republiki Sloveniji. 

27. 5. 2005 je bila v mestu Almaty sprejeta dopolnitev Aarhuške konvencije, vendar še ni stopila v veljavo. V slovenski pravni red je bila sprejeta z Zakonom o ratifikaciji spremembe Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Uradni list RS št. 1/2010). Spremembe se nanašajo na udeležbo javnosti pri odločanju o namernem sproščanju gensko spremenjenih organizmov v okolje in njihovem dajanju na trg.

21. 5. 2003  je bil sprejet Protokol o registrih izpustov in prenosov onesnaževal (PRTR register), ki je začel veljati 8. 10. 2009 in ga je Slovenija ratificirala z Zakonom o ratifikaciji protokola o registrih izpustov in prenosov onesnaževal (Uradni list RS št. 1/2010).

Evropska unija je ratificirala konvencijo (17. 2. 2005), protokola o PRTR registru (21. 2. 2006) in dopolnitev konvencije (1. 2. 2008). 

Aarhuška konvencija je temeljni mednarodni dokument, ki ureja osnovna pravila treh sklopov (stebrov) demokratičnih pravic civilne družbe na področju varstva okolja:

- prost dostop do informacij o okolju,

- možnost sodelovanja javnosti pri odločanju, ki vpliva na okolje,

- prost dostop do pravnih sredstev za varstvo pravic do obveščenosti in sodelovanja pri odločanju o okolju ter za uveljavljanje širše okoljske zakonodaje.

Podrobnejše obrazložitve posameznih vsebin Aarhuške konvencije in njihova uporaba so predstavljene v Priročniku za izvajanje Aarhuške konvencije (The Aarhus convention: An implementation guide).

Država mora spodbujati izobraževanje ter ozaveščanje javnosti o okolju, zlasti glede možnosti dostopa do informacij, udeležbe pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Določbe konvencije pa ne vplivajo na pravico pogodbenice, da ohrani ali uvede ukrepe, ki zagotavljajo širši dostop do informacij, večjo udeležbo javnosti pri odločanju in širši dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah, kot to zahteva konvencija. Prav tako konvencija ne zahteva zmanjšanja obstoječih pravic do dostopa do informacij, udeležbe javnosti in dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Država mora zagotoviti ustrezno priznanje in podporo združenjem, organizacijam ali skupinam, ki spodbujajo varstvo okolja in da tisti, ki uresničujejo svoje pravice po konvenciji, zaradi tega ne smejo biti na noben način kaznovani, sodno preganjani ali nadlegovani. 

Konvencija se izvaja tako, da država pogodbenica sprejme zakonodajne, ureditvene in druge ukrepe, vključno z ukrepi za uskladitev določb za izvajanje te konvencije o informacijah, udeležbi javnosti in dostopu do pravnega varstva, kakor tudi ustrezne ukrepe za njihovo izvrševanje, da vzpostavi in ohrani jasen, pregleden in dosleden okvir za izvajanje določb te konvencije (3. člen).

Več

Zahtevek za dostop do okoljskih informacij se lahko zavrne le v določenih primerih: če organ nima teh informacij, če je zahtevek očitno nerazumen ali presplošno izražen ali če se nanaša na gradivo, ki se še dopolnjuje ali na notranje komuniciranje med organi javne oblasti, če tako izjemo predvideva notranja zakonodaja. Zahtevek pa se lahko zavrne tudi, če bi razkritje škodljivo vplivalo na zaupnost postopkov organov javne oblasti, če tako zaupnost predvideva zakon, na mednarodne odnose, obrambo države ali javno varnost, na potek sodnega ali drugega postopka, na zaupnost poslovnih in industrijskih informacij, na pravice intelektualne lastnine, na zaupnost osebnih podatkov, na okolje, na katero se informacije nanašajo, kot so na primer kraji razmnoževanja redkih vrst.

5. člen pa se nanaša na zbiranje okoljskih informacij. Na podlagi tega država pogodbenica zagotovi, da organi javne oblasti imajo in sproti dopolnjujejo okoljske informacije, ki se nanašajo na njihove naloge; da se vzpostavijo obvezni sistemi za zagotavljanje ustreznega dotoka informacij do organov javne oblasti o predlaganih in obstoječih dejavnostih, ki lahko pomembno vplivajo na okolje; da se ob neposredni nevarnosti za zdravje ljudi ali za okolje nemudoma sporočijo vse relevantne informacije. Podatki morajo biti javnosti na razpolago, država pogodbenica pa mora razvijati tudi mehanizme za obveščanje javnosti. Prav tako pa mora na tri do štiri leta v javnost posredovati poročilo o stanju okolja v državi.

Več

Tako je:

- javnost je ena ali več fizičnih oseb in v skladu z notranjo zakonodajo ali prakso posameznih držav njihova združenja, organizacije ali skupine;

- vključena javnost pomeni javnost, ki jo okoljsko odločanje prizadene ali bi jo lahko prizadelo ali ki ima interes pri okoljskem odločanju; šteje pa se, da imajo interes nevladne organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja in izpolnjujejo vse zahteve, ki jih določa notranja zakonodaja.

Konvencija zahteva, da pogodbenica pri odločanju o dovoljenju za dejavnosti, ki so naštete v prilogi konvencije in pri odločanju tudi o drugih dejavnostih, ki niso naštete v prilogi, bi pa lahko pomembneje vplivale na okolje, v postopek odločanja vključi javnost. Temeljna pravila za vključitev javnosti so naslednja: 

- zainteresirano javnost je potrebno na začetku postopka (ko so še vse možnosti odprte) ustrezno, pravočasno in učinkovito obvestiti z javno objavo ali vsakogar posebej, če je to primerno, med drugim o nameravani dejavnosti, o kateri se bo odločalo, vrsti možnih odločitev ali o osnutku odločitve, organu javne oblasti, ki je pristojen za odločanje, predvidenem postopku, začetku postopka, možnostih za udeležbo javnosti, času in kraju vsake predvidene javne obravnave, kam se lahko posredujejo predlogi in pripombe ter roku za to, ter kje so na razpolago informacije o zadevi;

- zagotoviti je potrebno ustrezno časovno obdobje za posamezne faze pri udeležbi javnosti, da je na voljo dovolj časa za obveščanje javnosti in da se javnost lahko pripravi in učinkovito sodeluje pri okoljskem odločanju;

- država si mora prizadevati zagotoviti, da uradniki in organi usmerjajo javnost in ji pomagajo pri iskanju dostopa do informacij, lažji udeležbi pri odločanju in iskanju dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah.

V skladu s temi načeli je potrebno zagotoviti pregledno in pravično udeležbo javnosti pri pripravi načrtov in programov v zvezi z okoljem (7. člen). Na ustrezni stopnji in ko so vse možnosti še odprte, pa si mora država pogodbenica prizadevati spodbuditi učinkovito udeležbo javnosti tudi pri pripravi izvršilnih predpisov in drugih splošno veljavnih aktov (8. člen). V ta namen je potrebno določiti dovolj dolgo časovno obdobje za učinkovito udeležbo, objaviti osnutek pravil ali ga kako drugače dati na razpolago javnosti in dati javnosti možnost, da neposredno ali po predstavniških svetovalnih telesih poda svoje pripombe.

Podrobnejša navodila za izvajanje konvencije so v Priročniku za izvajanje Aarhuške konvencije in v Maastrichtskih priporočilih o sodelovanju javnosti v procesu odločanja (Maastricht Recommendations on Public Participation in Decision-making). 

Več

To pravico določa 9. člen konvencije, ki določa tri vrste pravic dostopa do pravnega varstva tako, da:

- ima vsaka osebe, ki meni, da njen zahtevek ni bil pravilno upoštevan glede na to konvencijo, pravico dostopa do ustreznega revizijskega postopka. Ta postopek mora biti hiter, dostopen ter brezplačen ali poceni;

- imajo člani vključene javnosti, ki imajo zadosten interes oziroma, ki trdijo, da je bila kršena njihova pravica, dostop do revizijskega postopka pred sodiščem ali drugim neodvisnim in nepristranskim telesom, da izpodbijajo stvarno ali postopkovno zakonitost katerekoli odločitve, dejanja ali opustitve v zvezi s pravico sodelovanja javnosti pri odločanju (kršitev 6. člena). Kaj sta zadosten interes in kršitev pravice, se določi v skladu z zahtevami notranjega prava in skladno s ciljem te konvencije, da se s to konvencijo daje vključeni javnosti širok dostop do pravnega varstva;

- imajo člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po notranjem pravu, dostop do upravnih in sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava, ki se nanašajo na okolje.

Navedeni postopki morajo zagotavljati ustrezna in učinkovita pravna sredstva, vključno s sodno prepovedjo, če je ta primerna in morajo biti pošteni, pravični, pravočasni in ne pretirano dragi. Odločitve morajo biti javno dostopne. Država mora zagotoviti, da je javnost seznanjena z dostopom do upravnih in sodnih revizijskih postopkov ter proučiti možnost za vzpostavitev ustreznih mehanizmov pomoči za odpravo ali zmanjšanje finančnih in drugih ovir za dostop do pravnega varstva.

S PRTR protokolom se vzpostavlja register izpustov in prenosov onesnaževal na državni ravni. Za države EU je to urejeno v Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 166/2006 o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal.

Aarhuška konvencija ima tudi svoje pritožbeno telo (Aarhus Commpliance Committee), ki obravnava pritožbe glede neizvajanja ali neustreznega izvajanja Aarhuške konvencije s strani države. Izdali so tudi zbirko pomembnih odločitev (Case law of the Aarhus Convention Compliance Committee). Pritožbo lahko vložijo tudi prizadeti posamezniki in organizacije, katerih pravice konvencija varuje. Vsa navodila so na spletni strani pritožbenega odbora.

Več

Delo je predstavil in na vprašanja odgovarjal direktor Leon Behin. Povedal je, da se z vodami ukvarjajo kar štiri inštitucije in sicer Direktorat za vode in investicije pri MOP, Direkcija RS za vode, Inštitut za vode RS in ARSO ter predstavil njihovo vlogo pri varstvu voda. Navzoči predstavniki nevladnih organizacij in civilnih iniciativ pa so izpostavili nekatere pereče probleme. To je predvsem urejanje vodotokov, ki rigorozno in pogosto nepotrebno posega v vodno korito in obvodno rastje (nepotrebno sekanje dreves), ki je pomemben habitat. Brez ustrezne presoje so se izvajali tudi razni protipoplavni ukrepi. Muro je potrebno zavarovati pred hidroelektrarnami, saj te ne bi prinesle smiselnega energetskega učinka, posebej glede na škodo, ki bi jo povzročile v naravi. Pri presoji tovrstnih namer je potrebno upoštevati tudi družbeno sprejemljivost neposrednega okolja, zgodovinsko kulturno tradicijo in navezanost okoliških prebivalcev na Muro, kakršna je. Enako tudi za srednjo Savo. Nadalje so bili izpostavljeni še problemi kanalizacije v Klečah, protipoplavni ukrepi pri Velikem potoku v Grosupljem, ki ne grejo v smer izgradnje bolj racionalnih zadrževalnikov. Direktor direktorata je podal več pojasnil iz pristojnosti direktorata, predvsem pomembno ureditev glede omejevanja protipoplavnih ukrepov. To je uvedel 96a. člen leta 2015 spremenjenega Zakona o vodah, ki določa pravila posegov v smislu izrednih ukrepov po naravni nesreči (podrobneje to ureja Pravilnik o vrstah in obsegu nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb urejanja voda). 

Več

Prvi Break Free je potekal že v lanskem letu, ko se je industriji fosilnih goriv in njihovim finančnim podpornikom uprlo več kot 30.000 ljudi, ki so z 29. miroljubnimi neposrednimi ukrepi na šestih celinah zasedli rudnike premoga, blokirali investitorje in svoje nestrinjanje izrazili z odhodom na ulice. 

Break Free je skupna pobuda različnih organizacij in iniciativ, ki bo na globalni ravni letos skušala povezati zlasti skupine ljudi, ki jih podnebne spremembe najbolj ogrožajo (avtohtone skupnosti, kmetje, pljučni in srčnožilni bolniki ...) in ki pogosto najbolj neutrudno bijejo podnebne boje. Vsako leto koordinacijo dogodka prevzame ena od večjih organizacij. Letos je to Greenpeace.

Vsako leto smo vedno bolj soočeni z dokazi o posledicah delovanja fosilne industrije, ki se kažejo v taljenju ledu na Arktiki, dvigu gladine oceanov, onesnaženju okolja in omejevanju naših pravic. Če bi radi ohranili relativno varno okolje za našo in prihodnje generacije, pa ne smemo dopustiti, da globalna temperatura v tem stoletju naraste za več kot 1,5 °C, kar so si za svoj cilj zadale tudi podpisnice Pariškega sporazuma. 

Opozarjajo nas, da moramo za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C doseči popolno dekarbonizacijo globalnega energetskega in industrijskega sektorja do leta 2050, kar pomeni zapiranje obstoječih premogovnih elektrarn v državah EU mnogo pred predvidenim rokom. 

A navkljub tovrstnim opozorilom države vseeno dajejo prednost interesom industrije fosilnih goriv ter odobravajo in celo financirajo fosilne projekte. Temu smo nedvomno priča tudi v Sloveniji. Ob nedavni novici o predlagani uvedbi prispevka na položnicah za elektriko, s katerim bi krpali vsakoletne milijonske izgube Termoelektrarne Šoštanj, se zdi ta trenutek še posebej idealen za sodelovanje v kampanji Break Free. 

Če se vlade po svetu, vključno s slovensko, ne zmenijo za negativne posledice kurjenja fosilnih goriv , moramo biti ravno mi tisti, ki naj jih opozorimo na to, da je nekomu mar za prihodnost okolja in posameznikov, ki bodo v njem živeli. Če v tem trenutku ne povzdignemo glasu in izrazimo svoje želje po prihodnosti brez umazane energije, bomo izgubili priložnost za pravočasno ukrepanje. 

Zato je namen globalnega gibanja Break Free v Sloveniji vrniti nujnost pravočasnega opuščanja fosilnih goriv na politični dnevni red in vzpostaviti partnerstva, ki bodo tudi v Sloveniji krepila podnebno gibanje. 

K sodelovanju pri gibanju Break Free ste vabljeni vsi, ki se prepoznate v opisanih ciljih in sporočilih. V Sloveniji Break Free začenjamo na zadnji dan javne obravnave zakona o spremembah in dopolnitvah energetskega zakona, 7. marca, z novinarsko konferenco. V kolikor bi želeli obogatiti globalni break free trenutek, nam sporočite svoje načrtovane aktivnosti, da bomo lahko o njih razširili glas. Če se strinjate, da so industriji fosilnih goriv šteti dnevi in da je za pravočasno zaščito okolja potrebno takojšnje ukrepanje, postanite del kampanje Break Free in nam pomagajte, da se s skupnimi močmi osvobodimo izpod jarma umazane energije.

Več

Morda lahko, četudi se ne strinjamo, sprejmemo dejstvo, da za nekatere poslanke in poslance tveganja, ki izhajajo iz sporazuma, ne predstavljajo dovolj dobrega razloga za njegovo zavrnitev. Četudi teh ni malo in niso majhna. CETA postavlja na las podobne, a še bolj daljnosežne pravice za vlagatelje in mehanizme, s katerimi bodo lahko le-te uveljavili. Podobna pravila smo videli že preteklih sporazumih, kot tudi njihove posledice v obliki številnih sporov bodisi znotraj Svetovne trgovinske organizacije bodisi na arbitražnih tribunalih. Ali bi si vzeli čas za razmislek, za pragmatizem? Očitno ne. 

Namesto tega so nam podporniki sporazuma sporočili, da sta se »v razpravo o Ceti kot o podobnih prostotrgovinskih sporazumih naselila demagogija in populizem (Peterle), »problematika lažnih novic ("fake news") v zvezi s tem sporazumom (Bogovič), da »vsebine mnogi sploh ne poznajo (Tomc) in da gre »v resnici za najbolj napreden, ambiciozen, celovit in sodoben trgovinski sporazum, kadarkoli izpogajan s strani EU« (Zver). Morda tveganja, ki izhajajo iz členov, zapisanih v sporazumu, niso dovolj dober razlog za njegovo zavrnitev, ali pa smo jih morda res vsi narobe razumeli. Toda če že sama vsebina za nekatere ni bila dovolj dober razlog za njegovo zavrnitev, bi tega lahko našli v političnih posledicah, ki jih zna prinesti sprejem sporazuma. 

Če so kaj pokazali zadnji pretresi na politični sceni, kot je izvolitev Trumpa ali izglasovanje Brexita, je to predvsem to, da volje ljudi ne gre ignorirati. Odpraviti pričakovanja ljudi z enostavnimi trditvami, da ne vedo, ne razumejo, da so preslabo informirani, in potrditi nepriljubljen ukrep (kar CETA nedvomno je) je zelo nevarno početje. V dneh pred glasovanjem v Evropskem parlamentu se je pojavil nov argument: »S potrditvijo sporazuma CETA naj bi se EU zoperstavila pohodu ekonomskega izolacionizma in protekcionizma«, ki ga najbolje pooseblja Trump. Ali še bolje: »EU se bo s potrditvijo CETE zoperstavila kar Trumpu samemu«. 

A ironija je v tem, da zna potrditev CETE dati dodaten zagon in več uspeha na volitvah ravno tistim političnim silam v EU, ki so ideološko najbližje Trumpu in zagovarjajo razpad EU. Desni populisti in nacionalisti si lahko manejo roke zaradi sprejetja sporazuma CETA. Še lažje bodo s prstom kazali na Bruselj in njegove institucije ter poudarjali, da so samo oni tisti, ki zagovarjajo interese malega človeka in da nas tradicionalni politični establišment pušča na cedilu. Morda nekateri člani Evropskega parlamenta res ne razumejo, da glasovanje v duhu »proti Trumpu« lahko ustoliči še več Trumpa oz. njemu podobnih v EU, a – zavestno ali ne – je Evropski parlament s potrditvijo CETE potegnil zelo nevarno potezo, ki zna voditi v manj in ne več EU. In zamudil priložnost za resno reformo trgovinske politike, kjer bi se progresivnost kazala v vsebini politik in ne le kot pridevnik za javnost. 

Dobra novica ostaja, da mora sporazum CETA sedaj potrditi še 38 nacionalnih in regionalnih parlamentov. »Mi« potrebujemo zgolj 1 parlament, ki bo dejal NE ratifikaciji sporazuma, »oni potrebujejo DA vseh 38 parlamentov, če želijo, da sporazum obstane. 

Slovenski parlament je ob domači razpravi v oktobru izrazil nekaj kritik in nenazadnje k sporazumu ne mora podati soglasja že lastnih stališč, ki jih je sprejel glede sistema ICS. A po drugi strani slovenska politika že danes ne potrebuje sporazuma CETA, saj že sama počne vse tisto, česar smo se najbolj bali nasprotniki sporazuma. Prilagajanje domače zakonodaje (UBER) ali sprejemanje novih zakonov (Magna Steyr) posebej za korporacije in uničevanje našega okolja za umazano industrijo je že sedaj priljubljena praksa domače politike.

Več

Ministrstvo za infrastrukturo je 2. 2. 2017 objavilo osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona in ga dalo v javno razpravo do 7. 2. 2017. Zaradi izredno kratkega roka javne razprave so nevladne organizacije združene v mreži Plan B za Slovenijo, na MzI naslovile zahtevo, naj razpravo v skladu z Resolucijo o normativni dejavnosti podaljša na 30 dni (minimalni priporočeni rok za sodelovanje javnosti pri pripravi predpisov). Ministrstvo za infrastrukturo je 6. februarja podaljšalo rok za oddajo pripomb do 7. 3. 

V preteklem študijskem letu so se študentje pravne fakultete v okoljski pravni kliniki še poglabljali v problematiko varstva velikih zveri (medveda, volka, risa), pri čemer je bilo težišče analitičnega pravnega raziskovanja skladnosti varstva risa s Habitatno direktivo. Med drugim so pripravili tudi zahtevek Ministrstvu za okolje in prostor, da odpravi ugotovljene kršitve direktive in ukrepa s sprejemom strategije. Vlada je tako maja sprejela Strategijo ohranjanja in trajnostnega upravljanja navadnega risa (Lynx lynx) v Sloveniji 2016-2026. Analiza »Pravno varstvo velikih zveri« je dostopna tukaj.

Več

Na podlagi konvencije morajo pogodbenice skrbeti in sprejeti ustrezne in učinkovite ukrepe za preprečevanje, zmanjševanje in nadzorovanje znatnih škodljivih vplivov na okolje drugih pogodbenic. Sprejeti morajo ustrezne in učinkovite ukrepe za preprečevanje. Glede dejavnosti, ki so navedene v Dodatku I, ki lahko povzročijo znatne škodljive čezmejne vplive, mora država pogodbenica pred odobritvijo take dejavnosti uvesti postopek presoje vplivov na okolje, ki dopušča sodelovanje javnosti in pripravo dokumentacije za presojo vplivov na okolje v skladu z Dodatkom II. Za namen navedenega mora država obvestiti države pogodbenice, za katere meni, da bi bila lahko zaradi vplivov na okolje prizadeta, kakor hitro je mogoče, najkasneje pa takrat, ko o tej dejavnosti obvesti svojo javnost. Če prizadeta pogodbenica izjavi, da želi sodelovati v postopku, ji mora država zagotoviti ustrezne podatke o planirani dejavnosti in morebitnih škodljivih vplivih.

Če prizadeta država ni obveščena, meni pa, da bo do škodljivih vplivov prišlo, lahko zaprosi posebno preiskovalno komisijo za mnenje o verjetnosti škodljivih čezmejnih vplivov. Javnost udeleženih držav na prizadetih območjih mora biti obveščena in ima možnost dajati pripombe in predloge. Država, ki odloča, mora primerno upoštevati izid tako izvedene presoje vplivov na okolje in prizadeti državi dostavi končno odločbo.

Na zahtevo katerekoli udeležene države, vpletene države določijo ali je potrebno po izvedeni dejavnosti opraviti analizo vplivov. Če po izvedeni analizi posamezna država meni, da gre za znatne škodljive vplive, se vpletene države posvetujejo o potrebnih ukrepih.

Dodatek I h konvenciji določa dejavnosti, ki so podvržene konvenciji. Tej so lahko podvržene tudi druge dejavnosti, ki lahko povzročijo znaten škodljivi vpliv na okolje, o čemer se pogodbenice zedinijo. Merila za določitev takih dejavnosti so navedena v Dodatku III. Dodatek IV določa pravila preiskovalnega postopka, dodatek V pa pravila glede analize po izvedeni dejavnosti.

V primeru spora med pogodbenicami glede razlage ali uporabe te konvencije, ga poskušajo reševati s pogajanji ali na podoben način. Države pa lahko s posebno izjavo izberejo tudi enega od naslednjih načinov reševanja spora: reševanje pred Mednarodnim sodiščem ali pred arbitražo v skladu s postopkom, kot ga določa Dodatek VII.

K prvotni konvenciji je bil leta 2011 sprejet Prvi amandma, Drugi amandma pa leta 2004, ki ju je Slovenija oba ratificirala z Zakonom o ratifikaciji Spremembe in Druge spremembe Konvencije o presoji čezmejnih vplivov na okolje (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe št. 17/13). Prvi amandma predvsem pojasnjuje, da javnost, ki lahko sodeluje pri postopkih iz konvencije, vključuje civilno družbo in zlasti nevladne organizacije, druga sprememba pa se nanaša predvsem na širitev Dodatka I h konvenciji.

Leta 2003 je bil na sestanku pogodbenic h konvenciji sprejet Protokol o strateški presoji vplivov na okolje (Protocol on Strategic Environmental Assesment to the Convention on Environmental Imapct Assesment in A Tranboundary Context), ki ga je Slovenija ratificirala z Zakonom o ratifikaciji Protokola o strateški presoji vplivov na okolje h Konvenciji o presoji čezmejnih vplivov na okolje (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 1/10).

Podrobnejša navodila o izvajanju konvencije so v Priročniku o praktični uporabi in izvajanju konvencije.

Več

Oceani so izjemno pomemben del ekosistema. Uravnavajo podnebje, so vir hrane in energije, predstavljajo prometne poti med kontinenti, so vir izjemne biotske pestrosti in nenazadnje nam nudijo tudi sprostitev in rekreacijo. A ta vir in storitve niso neskončne. Po ocenah organizacije za hrano in kmetijstvo združenih narodov - FAO (Food and Agriculture Organization of the United Nations) je 31 % svetovnih ribolovnih območij preveč izkoriščenih in 58 % polno izkoriščenih. Evropska okoljska agencija (EEA) ugotavlja, da je večina ribjih zalog komercialnega pomena v evropskih vodah izven varnih bioloških mej.

Prekomerni ribolov nima le očitnih negativnih vplivov na ribje zaloge, temveč tudi na morski ekosistem. V močno izkoriščenih morjih pride do znižanja biodiverzitete, zmanjšanja produkcije naravnih virov, upada povprečne trofične stopnje, povečanega nenamernega ulova ter večjega vpliva na antropogeno spreminjanje habitata. V zakone je zato potrebno uvesti ekosistemsko komponento, ki bi omogočala smotrno rabo naravnih virov brez večjih degradacijskih učinkov. Dovolj objektivne in izmerljive parametre za ekosistemsko upravljanje je zelo težko določiti, posebno zaradi specifičnosti posameznih ekosistemov. Potrebno je dobro poznati značilnosti vrst in njihove potrebe, interakcije med vrstami, njihov habitat ter nosilnost okolja. Na žalost teh informacij primanjkuje, saj za veliko število vrst ni niti dovolj zanesljivih ocen o njihovem številu. Stopnja biodiverzitete hitro upada in vrste izginjajo pred našimi očmi.

Pogled na naš mali košček morja prav tako razkrije, da moramo nanj bolje paziti. Zadnje analize raziskav so pokazale, da prepovedana onesnaževala še vedno ogrožajo evropske delfine, tudi slovenske. Koncentracije PCB (poliklorirani bifenili) spojin v tkivih delfinov, ki jih zadnjih 14 let preučujemo v Tržaškem zalivu, so razmeroma visoke in zaskrbljujoče. Skoraj vse namreč presegajo vrednosti, ob katerih lahko pride do fizioloških odzivov v živalih. Delfini so pomembni bioindikatorji, preko katerih lahko izvemo marsikaj o stanju morskega ekosistema. Njihova zaščita in zbiranje podatkov je tudi obveza po Evropski zakonodaji (med drugim: Direktiva o habitatih in morska strategija) in mednarodnih sporazumih (npr. Sporazum o ohranjanju kitov in delfinov Črnega morja, Sredozemskega morja in atlantskega območja ob njem). Poleg tega so delfini zelo karizmatične živali, s katerimi lahko ljudem približamo pomen varstva morskega okolja in pomembni naravni pokazatelji nekaterih vidikov stanja morskega ekosistema. Evropska komisija je v decembru 2016 objavila zaključke morskega biografskega seminarja, kjer je Sloveniji za delfine dodelila oceno večje nezadostnosti, saj zanje še vedno nimamo določenega varstvenega območja.

Kako bomo poskrbeli za naše morje in življenje v njem ni odvisno zgolj od politike. Veliko je na nas samih–  z odgovornim in spoštljivim odnosom do narave lahko kot posamezniki prispevamo k spremembam. Z vsakodnevnimi odločitvami in ravnanjem bodimo zgled drugim. 

Fotografija: Ana Hace, Morigenos

Več

V četrtek, 26. januarja, smo se na Občini Hoče – Slivnica udeležili sestanka glede Javne razgrnitve in javne obravnave dopolnjenega osnutka Sprememb in dopolnitev št. 2 Občinskega prostorskega načrta Občine Hoče-Slivnica in Okoljskega poročila. Naj spomnimo – novembra 2016 je Vlada RS obravnavala predlog Zakona o strateškem razvojnem območju državnega pomena v Občini Hoče-Slivnica, s katerim je rušila celoten sistem urejanja prostora, načrtovanja in varstva okolja. Mreža za prostor in mreža Plan B za Slovenijo sta pripravili skupni dopis, s katerim sta izrazili nasprotovanje načinu predlaganega umeščanja konkretne zasebne investicije v prostor.

V petek, 27. januarja, je Odbor za zadeve Evropske unije Državnega zbora RS obravnaval predlog stališča Slovenije do predloga evropske uredbe o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij TGP v državah članicah v obdobju 2021 - 2030, ki jo poznamo tudi pod imenom uredba o delitvi naporov.

Odbor je sprejel amandma, ki ga je na predlog stališča vlade, na podlagi stališč NVO pripravila Združena levica in s tem vladi naložil, da zagovarja dvig ciljev zmanjšanja emisij na EU ravni, da nasprotuje možnosti rabe raznih ‘odpustkov’ pri doseganju ciljev (vključno s ponori), se zavzame za letno spremljanje doseganja ciljev itn. Sprejeto stališče je veliko bolj ambiciozno od predloga vlade in se razlikuje od stališč, ki jih je Slovenija zagovarjala v dosedanjih razpravah na EU ravni.

Več

Zdrava, živa tla nas varujejo pred okoljskimi katastrofami, podnebnimi spremembami in strupi, ki nas obdajajo. Zato se nas je prek 400 evropskih civilno družbenih organizacij združilo v koalicijo »People4Soil«, s katero EU pozivamo k uvedbi posebnih predpisov za varstvo tal, ki so za življenje enako pomembna kot voda in zrak. Podpisi se že zbirajo, kar smo na ITR že objavili in o tem poslali sporočilo za medije/javnost v decembru. Prosimo, če lahko tudi vi prek svojih organizacij oziroma mrež pozovete ljudi k podpisu te res pomembne pobude, tu povezava na slovensko stran: https://www.people4soil.eu/sl

Več

Kljub temu, da je Slovenija v zadnjih letih opazno povečala energetsko učinkovitost na številnih področjih, je na področju mobilnosti zaradi netrajnostnih mobilnostnih navad uspeh neznaten. To se kaže v številnih kazalcih trajnostne mobilnosti, ki nas uvrščajo proti repu Evropske unije. Prebivalci Slovenije smo v evropskem vrhu pri porabi družinskega proračuna za mobilnost, pri čemer je največji strošek avtomobil. Prav tako razseljevanje prebivalcev in delovnih mest iz osrednjih delov mest v predmestja in širše regije povzroča trajno visoke stroške za gradnjo in vzdrževanje komunalne infrastrukture ter rabe energije v prometu. Več…

Več

V priročniku predstavljamo sadje skozi zgodovinsko perspektivo, se posvetimo načinom pridelave in izpostavimo zanimivosti. Predstavljamo tudi ozadja trgovine s tropskim sadjem ter predlagamo aktivnosti, ki jih lahko izvedete v različnih časovnih obdobjih, s slikovnim materialom in navodili za izvedbo. Aktivnosti si lahko prilagodite glede na interes, starost ter vsebinske poudarke posameznih predmetov (ali tematskih dni). Več…

Več

Rok za oddajo video posnetkov je 28. februar 2017, potrebna je predhodna prijava za sodelovanje. 

Zmagovalni video bo nagrajen s profesionalno izdelavo, za katero bo poskrbela produkcijska hiša, in bo predvajan po spletu in na nacionalni televiziji. Zmagovalni video bo tudi vključen v naknadni natečaj na evropski ravni.

Več informacij TUKAJ in na:

Tel. (01) 439 74 60, 051 368 890, 0590 71 333; info@itr.si

Več

Poleg te je RS od bivše države nasledila še Konvencijo o pomoči v primeru jedrskih nesreč ali radiološke nevarnosti, Konvencijo o zgodnjem obveščanju o jedrskih nesrečah ter  Konvencijo o fizičnem varovanju jedrskega materiala. Vse so dostopne na spletni strani Agencije za jedrsko varnost RS, kjer so navedene tudi druge multilateralne pogodbe s področja jedrske varnosti. 

Področje radioaktivnih odpadkov ureja Skupna konvencija o varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in varnosti ravnanja z radioaktivnimi odpadki (Joint Convention on the Safety of Spent Fuel Management and on the Safety of Radioactive Waste Management), ki je bila sprejeta na Dunaju 5. 9. 1997 in je stopila v veljavo 18. 6. 2001. RS jo je ratificirala z Zakonom o ratifikaciji Skupne konvencije o varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in varnosti ravnanja z radioaktivnimi odpadki (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 3/99). Konvencija se nanaša na varnost ravnanja z izrabljenim gorivom, kadar je izrabljeno gorivo rezultat obratovanja civilnih jedrskih reaktorjev in deloma tudi odpadkov iz civilne uporabe. Vsaka pogodbenica mora sprejeti ustrezne ukrepe, da zagotovi čim manjšo proizvodnjo radioaktivnih odpadkov, čim manjšo izpostavljenost in večjo zaščito posameznikov, družbe in okolja, se izogibati ravnanjem, katerih vplive na prihodnje generacije je mogoče logično napovedati in so večji od dovoljenih za sedanjo generacijo ter se izogibati prelaganju pretiranih bremen na prihodnje generacije.

Več

Po tem, ko sta navedeni organizaciji po več letih prizadevanj dosegli razveljavitev Priloge 2 Pravilnika

o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave, ki je določal vsakoletni odstrel volkov (sodba Upravnega sodišča), je vlada spremenila Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah tako, da je pravilnik ministrstva zamenjala z odlokom vlade. To pomeni, da je poleg ureditve, ki zahteva izdajo odločb o odstrelu v upravnem postopku, še naprej ohranila tudi odstrel s splošnim pravnim aktom, s tem, da je zamenjala vrsto tega akta. Navedeni organizaciji izpodbijata ustavnost take ureditve, saj onemogoča dostop do učinkovitih pravnih sredstev za varstvo zavarovanih živali, kar je v nasprotju z Aarhuško konvencijo.

Ker pa je Ustavno sodišče z zadnjo odločitvijo v tej stvari sklenilo, da ima sporna priloga dotedanjega pravilnika značilnosti posamičnega pravnega akta, zaradi česar sta navedeni organizaciji potem uspešno uveljavljali pravno varstvo pred Upravnim sodiščem, sta tudi tokrat iz previdnosti glede Priloge 2 novega spornega odloka vložili tožbo tudi na Upravno sodišče. Priloga 2 je v bistvenih sestavinah namreč podobna prilogi prejšnjega pravilnika. Organizaciji menita, da država ni izkazala potrebnega pogoja, da ni druge zadovoljive možnosti glede problema, ki je razlog odstrela. Kot doslej, je po mnenju Zavoda za gozdove odstrel volkov potreben »zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem in je z vidika družbene sprejemljivosti nekaterih interesnih skupin (rejci drobnice, lovci, …) tako primeren kot nujen ukrep«. Organizaciji sta predlagali tudi začasno zadržanje izvajanja odstrela.

Več

Kula je poimenovanje za ritualno izmenjavo, ki je potekala na Trobriandskih otokih (Papua Nova Gvineja) med 18 otoki. V osnovi je šlo za velik krog, kjer so ljudje prepotovali nevarne in dolge razdalje, da so lahko izmenjali in podarili zapestnice in verižice. Sprožila je razprave in raziskovanja t.i. ekonomije daru in daritev na sploh.

Potlač pa so izvajale skupnosti ob severni pacifiški obali sedanjih ZDA in Kanade. Prepovedale so ga tako Kanadske kot tudi Ameriške oblasti, a se je nadaljeval na skrivaj. Tudi pri tem običaju je šlo za obrede darovanja, ki so se razlikovali v različnih regijah, a je šlo za podoben princip. Oseba, ki je gostila potlač je krepila svoj status v družbi z razdajanjem in deljenjem. Gostitelj je vsa prejeta darila razdelil – še več, razdelil je tudi svoje stvari. Posebno vlogo pri tem so imele deke. Prihajalo je tudi do obrednega uničevanja lastnine.  

Oba običaja sta krepila skupnost, tako neposredno, kot tudi širšo. Danes bi lahko pri Kuli govorili o virtualni skupnosti, ki je obstajala kljub odsotnosti neposrednih stikov, pri Potlaču pa o neposredni skupnosti. Tako kot lahko danes ponovno ustvarjamo in se naučimo krepiti življenjske skupnosti v lokalnem in neposrednem okolju (lastni ulici, bloku, na delovnem mestu, v okviru prostočasnih dejavnosti,...), kot tudi virtualno, z ljudmi, s katerimi nismo v vsakdanjem stiku, a imamo skupne interese (skupinsko naročanje, »pop-up« tržnice, izmenjevalnice,...).

Oba običaja sta obenem dokaz, da kopičenje ni človekova »naravna« značilnost. Nasprotno, da sta deljenje in dajanje ter sodelovanje ključnega pomena pri gradnji in ohranjanju skupnosti.

V času praznične potrošniške norije sta mi praksi večkrat prišli na misel, saj je toliko govora o darovanju in obdarovanju, ki imajo v današnjem času vsebino in obliko, na katere ne bi bil ponosen noben od treh dobrih mož, saj imajo negativne vplive na okolje in družbo ter pogosto nosijo v sebi delo izkoriščanih, ki jih naše oči ne vidijo ter uničena lokalna okolja ter krepitev podnebnih sprememb.

V kolikor bi koncepta delitve in daru ter solidarnosti ponotranjili v vsakdanje življenje in prakse, bi verjetno živeli v drugačnem svetu. Na srečo lahko pogledamo na zemljevid dobrih praks, kjer najdemo izmenjevalne skupnostne prakse različnih oblik – od lokalnih valut do izmenjav predmetov, semen in drugih stvari.

Etično potrošnjo po navadi povezujemo s potrošništvom in akcijami, ki jih lahko naredi posameznik/ posameznica v svojem zasebnem življenju, da zmanjša lastni negativni odtis na okolje in družbo. Najširše poznan koncept je usmerjen na individualne akcije zamenjave škodljivih izdelkov za manj škodljive ali okolju in družbi prijazne. Tu gre zgolj za zamenjavo izdelkov in ne za spremembo življenjskega sloga. Taka oblika t.i. zelene potrošnje še zdaleč ni dovolj za soustvarjanje vzdržnega sveta, zajezitev najhujših posledic podnebnih sprememb in prekinitev izkoriščanja ljudi po celem svetu. Ni dovolj, ker zgolj ozelenitev naše potrošnje brez zmanjšanja, ne bo vplivalo na zmanjšanje tokov. Za naš način potrošnje ni dovolj virov.

Poleg tega je usmerjena zgolj na akcije posameznika. Naš sistem je namreč zasnovan tako, da stoji na posamezniku, ki naj bi bil sam odgovoren za svoje življenje tako v dobrem, kot tudi v slabem. Zlahka se sprijaznimo z idejo trpečega, češ, saj je sam/a kriv/a za to. Tudi v primeru delovnih razmerij in vpletenih v proizvodno vsakdanjih predmetov za naše ugodje.

Poudarjali smo pomen dajanja dobrega zgleda, ki vpliva na okolico. Kar je nedvomno res. A poudarek zgolj na odgovornosti posameznika/e kot potrošnika/ce je značilnost kapitalističnega sistema. Zato je nujno potrebno tudi skupnostno delovanje in povezovanje pri prizadevanju za spremembe. Tako lahko trošimo manj in bolj etično in svoje delovanje opremimo s politično noto ter skupaj zahtevamo spremembe, ki jih že udejanjamo.

Skupnostne prakse in podlage v zakonodaji, ki jih nudi projekt Skupnostno upravljanje z življenjskimi viri omogočajo, da v obstoječih okvirih ustvarjamo trajnostne skupnosti ter zahtevamo spremembe pravnih okvirov, ki bodo omogočali skupnostno upravljanje z življenjskimi viri in spremembo naše družbe v resnično trajnostno.

Menjalna ekonomija, ekonomija manjšega obsega predpostavlja obstoj skupnosti, kjer snovi krožijo, kjer je solidarnost močna komponenta. Kjer je posameznik del skupine in deluje v skupnosti in predvsem v okviru planetarnih meja. Ja, menim, da bi se lahko iz praks, kot sta Potlač in Kula marsikaj naučili. Ravno tako kot iz že obstoječih praks za vogalom, ki jih najdemo na zemljevidu dobrih praks skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri.

Več

Sporočila mladih politikom in gospodarstvu so bila ostra in jedrnata: časi političnih floskul o zeleni rasti so mimo – zdaj štejejo samo dejanja, fosilna goriva morajo ostati v tleh. Švedska 15-letnica Greta Thunberg, ki je začela gibanje šolskih stavk za podnebje, je v svojem govoru poudarila, da podnebne krize ne bomo rešili, če je ne bomo obravnavali kot krizo.  Več…

Več

V prvi fazi kampanje je bil ubran pristop, da so se okoljske nadloge, kot so smeti in izpušni plini se poosebili v obliki Instagram profilov (@ekstremo.vreme, @dim.iz.izpušne.cevi, @kup.smeti...) in začeli slediti ljudem, medijem in organizacijam. S tem smo opozorili na eno od ključnih sporočil kampanje: Vse kar spustimo v okolje, nam sledi in vpliva na naše zdravje. Začetek kampanje se je začel v začetku decembra z lansiranjem prvega filmčka, katerega so ustvarili mladi vplivneži. Nadaljevanje zgodbe si je v drugem filmčku možno ogledati tukaj.

Več

Socialno ogroženim posameznikom, družinam, pa tudi nevladnim organizacijam in šolam smo donirali že preko 3.000 računalniških kompletov. Naš cilj je, da v Sloveniji ne bi bilo posameznika, družine, posebej ne šolajočih, ki ne bi imeli računalnika zgolj zato, ker si ne morejo privoščiti nakupa. Več…

Več

Ključni cilj projekta je bil uvajanje in spodbujanje lastnega kompostiranja organskih odpadkov. To je namreč najbolj gospodaren način ravnanja z biološko razgradljivimi odpadki, tako z okoljskega kakor tudi z gospodarskega vidika, kar dokazujejo številne raziskave, ki so jih opravili drugod po svetu.

Izvedli so 10 regijskih delavnic kompostiranja na vzgojno izobraževalnih zavodih, ki se jih je udeležilo 113 predstavnikov VIZ. V projektu je sodelovalo prek 7.000 otrok in mladostnikov. Več informacij o projektu je na voljo na spletni strani projekta.

Več

V zvezi z upravnim postopkom je potrebno tudi pravilno razumeti pojma dokončnosti in pravnomočnost odločitve: dokončnost upravne odločitve nastopi, ko zoper njo ni več možna pritožba (bodisi ta ni dopustna, bodisi je o pritožbi odločeno), pravnomočnost odločitve pa nastopi, ko se ta ne more več izpodbijati v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem (bodisi, da je to že odločilo, bodisi je potekel rok za vložitev tožbe).

Postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO)

Celovito presoja vplivov na okolje izvaja Ministrstvo za okolje in prostor po postopku, ki ga določa Zakon o varstvu okolja, glede prostorskih načrtov pa tudi Zakon o urejanju prostora.

Po Zakonu o varstvu okolja ministrstvo po izvedenem postopku in preučitvi vplivov izda odločbo,  s katero potrdi sprejemljivost nekega plana, če presodi, da so vplivi izvedbe plana na okolje sprejemljivi, ali potrditev zavrne, če presodi, da vplivi izvedbe plana na okolje niso sprejemljivi. Zoper to odločbo zakon (46. člen) predvideva dvoje možnih pravnih sredstev in sicer: če je pripravljavec plana državni organ, odloči o pritožbi zoper to odločbo vlada, če pa je pripravljavec plana pristojni organ občine, je možno začeti zoper to odločbo upravni spor. Ta pravna sredstva so drugačna od sredstev v Zakonu o splošnem upravnem postopku. Ker  pa izda odločbo ministrstvo , gre smiselno za upravni postopek.  Zato je možna razlaga, da bi se lahko v postopek CPVO lahko vključil tudi kdo, ki izkaže pravni interes v skladu s 43. členom Zakona o splošnem upravnem postopku. Prav tako pa se lahko v postopek vključi (in posledično uporabi pravna sredstva) tudi društvo, ki ima status delovanja v javnem interesu ohranjanja narave po Zakonu o ohranjanju narave (primer DOPPS). Enako bi veljalo glede odločitve o presoji sprejemljivosti (vplivov na naravo), če se ta ne izvede v okviru CPVO, ker ta morda ni potreben. Postopek se izvede v skladu z Zakonom o ohranjanju narave.

Če gre za CPVO ali presojo sprejemljivosti glede prostorskega načrta je presoja integrirana v postopek prostorskega načrtovanja po Zakonu o urejanju prostora. Sicer se sam postopek CPVO  izvede po Zakonu o varstvu okolja oz. če gre le za presojo sprejemljivosti po Zakonu o ohranjanju narave, za  kar velja zgoraj navedeno. Je pa možno, da pride v postopku prostorskega načrtovanja do tehtanja javnih koristi in postopka prevlade javne koristi, v kar so vključene tudi koristi okolja. Zato bo tudi okoljske vidike možno zagovarjati v okviru upravnega spora zoper izvedbeni prostorski akt (po 58. členu ZUreP-2), ki ga lahko začnejo z vložitvijo tožbe na Upravno sodišče v roku 3 mesecev:

• osebe, če izkažejo, da ima prostorski akt v določenem delu zanjo bistvene posledice,
• nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju urejanja prostora, varstva okolja, ohranjanja narave ali varstva kulturne dediščine, če so aktivno sodelovale v javni razpravi z dajanjem pripomb,
• državno odvetništvo na zahtevo vlade zaradi varstva javnega interesa.

Tožbo je možno vložiti glede določitve namenske rabe prostora ali usmeritev za namensko rabo prostora,  določitve prostorskih izvedbenih pogojev, ki se nanašajo na namembnost posegov v prostor, njihovo lego, velikost in oblikovanje, ali na velikost gradbene parcele, ali najustreznejše variante v Uredbi o najustreznejši varianti.

Presoja vplivov na okolje in okoljevarstveno soglasje (PVO in OVS)

Ali je potrebna presoja vplivov na okolje presoja Agencija RS za okolje v predhodnem postopku po 51a. členu Zakona o varstvu okolja in ocenjuje potrebnost presoje v skladu z Uredbo o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje. Zoper odločitev, da presoja ni potrebna, se lahko pritožijo na Ministrstvo za okolje in prostor tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja (v 15 dneh od objave odločitve na spletni strani ARSO), glede na odločitve Sodišča Evropske unije C-570/13 (Gruber) pa tudi prizadeti posameznik. Nadalje so tri možnosti postopkov:

Postopek presoje v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja

Po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora in Gradbenega zakona v letu 2018 je postopek presoje vplivov na okolje, ki je sicer urejen v Zakonu o varstvu okolja, integriran v postopek izdaje celovitega dovoljenja (državno načrtovanje in izdaja gradbenega dovoljenja) oziroma integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Če je za objekt ali poseg potrebno izvesti presojo vplivov na okolje, se to izvede v postopku izdaje gradbenega dovoljenja po Gradbene zakonu, dosedanje okoljevarstveno soglasje pa postane integralni del gradbenega dovoljenja. Ključno za presojo, kdaj bo postopek presoje vplivov na okolje integriran v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, je pregled posegov, za katere je potrebna presoja. Gradbeno dovoljenje po integralnem postopku izda Ministrstvo za okolje in prostor. Položaj stranskega udeleženca imajo (36. in 54. člen Gradbenega zakona):

• lastnik nepremičnine in imetnik druge stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja;
• lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva;
• druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino. Za pravno korist se šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v lasti stranskega udeleženca,
• lastnik nepremičnine in oseba s stalnim prebivališčem na vplivnem območju, prikazanem v poročilu o vplivih na okolje;
• druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi predvidenih obremenitev okolja med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi;
• nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, ki ima v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja ali ohranjanje narave, poseben status,
• civilna iniciativa, če zbere podpise 200 polnoletnih fizičnih oseb s stalnim prebivališčem na območju občine, kjer je nameravana gradnja, ali na območju občine, ki meji na območje nameravane gradnje (seznam mora vključevati osebno ime, naslov stalnega prebivališča, datum rojstva, podpis in datum podpisa).

Ob priglasitvi stranske udeležbe morajo zainteresirani pojasniti razloge za svojo udeležbo in podati tudi že svoja stališča oziroma razloge, zaradi katerih nasprotujejo gradnji. Investitor mora, razen pri linijskih gradbenih inženirskih objektih, vabilo k udeležbi namestiti na lahko dostopnem in vidnem mestu na nepremičnini, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, upravni organ pa vabi osebe, ki so mu znane.

Stranski udeleženci imajo pravico uporabiti tudi pravno sredstvo – začeti upravni spor  (vložitev tožbe na Upravno sodišče v roku 30 dni), to pavico  imajo tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, tudi če niso bile udeležen v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (v 30 dneh od objave na spletni strani e-uprave).

Postopek presoje vplivov na okolje z izdajo okoljevarstvenega soglasja (brez gradbenega dovoljenja)

Če bi prišlo do primera, ko bi ARSO odločil, da je za poseg potrebno izvesti presojo vplivov, po gradbenih predpisih pa ne bi šlo za objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje (npr. za enostavne objekte gradbeno dovoljenje ni potrebno, objekte pa razvršča Uredba o razvrščanju objektov), bi se postopek presoje vplivov na okolje izvedel po določilih Zakona o varstvu okolja. Stranka v tem postopku (64. člen ZVO-1) je lahko oseba, ki na območju, kjer objekt povzroča obremenitev okolja (vplivno območje) stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, in nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja. Položaj stranskega udeleženca pridobi, če v roku 35 dni od objave poročila o vplivih na okolje in osnutka okoljevarstvenega soglasja priglasi svojo udeležbo, pri čemer je najbolje, da poda tudi že svoja stališča in argumente. Zoper okoljevarstveno soglasje je možna pritožba na Ministrstvo za okolje in prostor, zoper odločitev slednjega pa tožba na Upravno sodišče (upravni spor).

Presoja sprejemljivosti, ko presoja vplivov na okolje ni potrebna (navadni postopek izdaje gradbenega dovoljenja)

Če ARSO odloči, da presoja vplivov na okolje ni potrebna, potem postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi upravna enota. Kljub temu pa je za objekt morda potrebna presoja sprejemljivosti posega oz. gradnje objekta glede vplivov na naravo po Zakonu o ohranjanju narave. V tem primeru se glede na določil 112. člena Gradbenega zakona ne izda več naravovarstveno soglasje, kot ga predvideva Zakon o ohranjanju narave (105 in 105a. člen), temveč Zavod za varstvo narave izda zgolj mnenje, ki ga upravna enota upošteva pri izdaji gradbenega dovoljenja. V tem postopku izdaje gradbenega dovoljenja so lahko stranski udeleženci  (36. člen Gradbenega zakona):

• lastnik nepremičnine in imetnik druge stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja;
• lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva;
• druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino, pri čemer se za pravno korist šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v lasti stranskega udeleženca,
• druge osebe, če tako določa zakon. To bi bila npr. društva s statusom delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave, ker jim Zakon o ohranjanju narave daje pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.

Ob priglasitvi stranske udeležbe morajo zainteresirani pojasniti razloge za svojo udeležbo in podati  svoja stališča oziroma razloge, zaradi katerih nasprotujejo gradnji. Investitor mora, razen pri linijskih gradbenih inženirskih objektih, vabilo k udeležbi namestiti na lahko dostopnem in vidnem mestu na nepremičnini, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, upravni organ pa vabi osebe, ki so mu znane. Zoper gradbeno dovoljenje, ki ga izda upravna enota, je možna pritožba v roku 8 dni.

Izdaja okoljevarstvenega dovoljenja (OVD)

Okoljevarstveno dovoljenje je dovoljenje za obratovanje naprav, ki lahko povzročajo večje onesnaževanje okolja. Postopek vodi ARSO. Vključitev morebitnih stranskih udeležencev v postopek  je možna pri dveh dovoljenjih:

• za naprave, ki lahko povzročijo večje onesnaževanje (IED naprave po Uredbi o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega). V postopek izdaje ali večje spremembe OVD (če je potrebna sprememba okoljevarstvenega soglasja) vstopijo osebe, ki stalno prebivajo ali so lastniki ali drugi posestniki nepremičnine na vplivnem območju (iz elaborata o vplivnem območju) ter nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja. Svojo udeležbo morajo priglasiti v roku 35 dni od javne objave osnutka OVD in dokumentov.
• za druge naprave: ministrstvo obvesti javnost o postopku, če dobi več kot pet zahtev za priznanje statusa stranskega udeleženca. Te osebe lahko potem v roku 30 dni od javne objave vstopijo v postopek.

Zoper odločitev o OVD je možna pritožba v roku 15 dni.

Postopek ugotavljanja odgovornosti za okoljsko škodo in določanje sanacijskih ukrepov

V postopku ugotavljanja odgovornosti za okoljsko škodo in njene sanacije so lahko stranski udeleženci pravne ali fizične osebe, ki so zaradi nastanka okoljske škode prizadete, ali bi bile lahko prizadete, in nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja. Postopek v skladu z Zakonom o varstvu okolja (110.a do 110i. člen) vodi ARSO, zoper njegovo odločitev pa je možen upravni spor – vložitev tožbe v roku 30 dni na Upravno sodišče.

Pravno varstvo v okviru prostorskega načrtovanja

Zakon o urejanju prostora omogoča upravni spor zoper izvedbene prostorske akte. Izvedbeni prostorski akti, ki so sicer splošni pravni akti, so: državni prostorski načrt (DPN), uredba o najustreznejši varianti, uredba o varovanem območju prostorske ureditve državnega pomena, občinski prostorski načrt (OPN),   občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) in odlok o urejanju podobe naselij in krajine (48. člen). Zoper sprejet izvedbeni akt je možno vložiti tožbo na Upravno sodišče v roku 3 mesecev, tožbo pa lahko vloži:

• oseba, zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, če izpodbijani prostorski izvedbeni akt določa pravni temelj za določitev njenih pravic ali obveznosti in če izkaže, da ima akt zanjo bistvene posledice,
• nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju urejanja prostora, varstva okolja, ohranjanja narave ali varstva kulturne dediščine, če je predhodno aktivno sodelovala v postopku priprave tega akta s podajanjem pripomb na razgrnjen akt.

Pravno varstvo v okviru dovoljevanja graditve

Po Gradbenem zakoniku se lahko izvedeta dva postopka izdaje gradbenega dovoljenja: navaden, ki ga vodijo upravne enote  in integralni, ki vključuje tudi presojo vplivov na okolje in ga vodi  Ministrstvo za okolje in prostor (glej zgoraj pri presojah vplivov na okolje). Integralni postopek je lahko tudi del združenega postopka načrtovanja in dovoljevanja gradnje objekta državnega pomena, kot ga določa Zakon o urejanju prostora. V tem primeru je možen upravni spor zoper celovito dovoljenje, s katerim se zaključi združeni postopek.