Več

Referendum je padel, pobrala se ni več niti vlada, 2. tir se še ne bo začel graditi, zato pa gradijo obvoz Avstrijci z Italijani – tam gre seveda vse pošteno. Mi se gremo raje demokracijo, ki ji menda ni videti konca. Najprej ni bil povšeči zakon, nato rezultat referenduma, sedaj menda boli datum. In tako naprej. Zna biti, da bo pravdanje o 2. tiru trajalo dlje kot debata o oslovi senci, a bo že prav tako, saj smo slišali, da je bila vlada menda nedopustno enostranska in to se za pravo demokracijo ne spodobi… Dajmo se malo dvigniti iz vsega skupaj in poglejmo navzdol na ta šentflorjanski brodet. Za koliko avtocestnih odsekov smo imeli referendume? V 45 letih smo zgradili 600 km avtocest in imeli manj kot en referendum o cestah. Koliko civilnih iniciativ je pri gradnji avtocest skrbela korupcija vnaprej? Kaj pa za 3. razvojno os ali morda za drugo cev Karavanškega predora? Ne, ne, tam je in bo vse po pravilih… In ko se končno skoraj zdi, da bi vendarle lahko začeli obnavljati železnice z malce bolj veliko žlico, pride na vrsto t.i. demokracija. Si upa kdo reči, da pri gradnji avtocest ni prihajalo do nepravilnosti? Računsko sodišče si ni upalo. Mar res kdo misli, da če zakon o 2. tiru dokončno pade, da potem, v neki novi konstalaciji političnih sil in novem zagonu, ne bo prihajalo do nepravilnosti?  130 000 EUR za maketo je seveda preveč. 3 milijone EUR za referendum seveda ni. Dobro jutro, Slovenija.

Več

Po tem ko je navedenima organizacijama v letu 2016 uspelo s tožbo zoper Pravilnik o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave in je sodišče prilogo 2, ki se je nanašala na odstrel volkov opravilo in zadevo vrnilo ministrstvu v ponovno odločanje (sodba I U 1522/2015), je vlada spremenila Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. V spornem 7a. členu je uredila odstrel namesto s pravilnikom ministrice za okolje, z odlokom vlade. Prvi odlok je sprejela v začetku leta 2017 - Odlok o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave za leto 2017. 

Zoper njega sta PIC in Dondes vložila tožbo, na podlagi katere je Upravno sodišče najprej začasno zadržalo izvajanje odloka, nato pa ga je s sodbo št. I U 102/2018 z dne 1. 3. 2018 odpravilo. Sodišče navaja, da država ni izkazala obstoja razloga za odstrel. Odnos javnosti do velikih zveri sicer tudi po mnenju sodišča »pomeni vprašanje, ki je za uspešno izvajanje varstvenega režima dovolj pomembno, da ga je mogoče brez pomislekov šteti za “problem oziroma situacijo”, ki je potrebna za obstoj razloga za odstrel.« Vendar je sodišče ugotovilo, da država ni izkazala, da ta problem sploh obstaja. Država se sklicuje na javnomnenjske raziskave iz katerih povzema da je odnos splošne javnosti in lovcev do velikih zveri, konkretno volkov, pretežno pozitiven, “deloma pozitiven” pa naj bi bil odnos “rejcev”, ki izražajo veliko nezadovoljstvo in dela kmetijske stroke. Vendar pa po presoji sodišča nobene od teh kategorij same po sebi (npr. zaradi splošno znane številčnosti ali družbenega vpliva), brez navedbe nadaljnjih razlogov, ni mogoče enačiti z “javnostjo” oziroma njenega odnosa do volkov enačiti z njihovo družbeno sprejemljivostjo. Po mnenju sodišča tudi ni izpolnjen pogoj, da ni drugih zadovoljivih možnosti za reševanje problema.

Sodba je pomembna, saj je pokazala, da tudi po spremembi naziva splošnega akta (iz pravilnika v odlok) ni izkazovanja pogojev, ki jih zahteva Habitatna direktiva in na nacionalni ravni Zakon o ohranjanju narave in Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, ki bi lahko utemeljili ukrep odstrela. Implicitno pa se tudi ponovno kaže, da je odstrel določen s splošnim aktom na podlagi 7a. člena Uredbe pravno neustrezen. Kot v vseh dosedanjih postopkih PIC in Dondes navajata, da je ureditev 7. člena Uredbe, na podlagi katere ARSO lahko v posameznem primeru (incidentu v naravi), ko so izkazani vsi pogoji, potrebni za dovolitev odstrela, izda odločbo v upravnem postopku ustrezna. V tak postopek se lahko vključi nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave, kar je največji strah odločevalcev in tudi razlog, da se odstrel odreja z Odlokom. Vendar, če bo država odredila utemeljen odstrel in bodo izkazani vsi pogoji, taka intervencija nevladne organizacije ne bo potrebna oziroma uspešna.

Za odstrel v letu 2018 je vlada izdala že nov odlok za leto 2018, zoper katerega sta PIC in Dondes ponovno vložila tožbo, sodišče pa je tudi izdalo odredbo o začasnem zadržanju izvajanja odloka. Pričakovati je, da bo sodba glede tega odloka podobna, saj se razlogi, ki jih zatrjuje država kot podlago za odstrel, niso spremenili. Upamo lahko, da bo Ministrstvo za okolje in prostor vendarle razmislilo tako o vsebinski kot postopkovni ustreznosti takih odstrelov volkov v kontekstu 2. člena Ustave, ki nam narekuje, da je Slovenija pravna država.

Več

Predvsem prinaša rešitev, za katero smo si dolgo prizadevali, in sicer bodo za status delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave lahko zaprosili tudi zavodi in ustanove. S tem se odpira tudi širša paleta možnosti sodelovanja v postopkih, saj 3. odstavek 137. člena Zakona o ohranjanju narave omogoča nevladnim organizacijam s tem statusom zastopanje interesov ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. To spremembo Zakon o NVO uvaja s spremembo 137. člena Zakona o ohranjanju narave. Zaradi terminologije pa se spreminja tudi 153. člen Zakona o varstvu okolja.

Zakon definira tudi vsebinsko mrežo, ki je nevladna organizacija, ki na nacionalni ravni, na ravni razvojne regije, kot jo določa zakon, ki ureja skladen regionalni razvoj, ali na ravni več občin, ki predstavljajo zaključeno prostorsko celoto, združuje nevladne organizacije, iz vsebinsko istega področja in izvaja dejavnosti informiranja, svetovanja, izobraževanja, raziskovanja, zagovorništva, mreženja, promocije in podpore, v korist vseh nevladnih organizacij iz istega vsebinskega področja na ravni svojega delovanja.

Med naloge Ministrstva za okolje in prostor bodo po novem sodile tudi naslednje naloge:

- da preko javnih razpisov financirajo projekte in programe vsebinskih mrež nevladnih organizacij

- da preko javnih razpisov financirajo druge projekte in programe nevladnih organizacij in drugih oseb, namenjenih izvajanju ukrepov za razvoj posameznih področij ter spodbujanju razvoja nevladnih organizacij in podpornega okolja za nevladne organizacije.

Pri Ministrstvu za javno upravo, kjer je locirana sistemska podpora nevladnim organizacijam, zakon predvideva vzpostavitev posebne proračunske postavke za spodbujanje razvoja nevladnih organizacij. Javni razpis iz tega sklada se bo objavil najmanj enkrat letno. Za to leto ga mora ministrstvo objaviti v roku enega meseca po uveljavitvi zakona.

Po objavi in uveljavitvi zakona bomo v mreži Plan B za Slovenijo pripravili tudi navodila za potrebne uskladitve in pridobivanje statusov v javnem interesu.

Več

Slovenija je ratificirala Pariški sporazum, s katerim se je zavezala k odločnemu boju proti podnebnim spremembam. Prve analize ciljev sporazuma predvidevajo zaprtje premogovnih elektrarn v Evropi do leta 2030, čemur EKS ne sledi. Poleg zatiskanja oči pred nujnim predčasnim zapiranjem TEŠ, naši politični predstavniki usodo zapiranja TEŠ prepuščajo prostemu trgu (sistem trgovanja s kuponi CO2: ETS), pri čemer pozabljajo na usode delavcev in rudarjev v Šaleški dolini.

Državna energetska strategija bi morala odločno utirati pot energetski tranziciji: opuščati fosilna goriva (najprej premog), zmanjševati rabo energije in intenzivno razvijati razpršene OVE, ki bi neposredno koristili sto tisočim prebivalcem Slovenije. Ukrepe z višjimi ambicijami pa moramo začeti izvajati že sedaj in ne šele v naslednjem desetletju. EKS bi moral vključevati zavezo za hkratni in takojšnji razvoj sončnih, vetrnih in drugih elektrarn na obnovljive vire, s ciljem, da dosežemo najmanj 45 % delež OVE do leta 2030. Kot absolutno prioriteto bi si moral zastaviti zmanjševanje rabe energije in njeno učinkovito rabo, saj le na ta način lahko zmanjšamo vpliv energetike na okolje.

Vendar tega ni zaslediti v predlogu EKS. A kot tudi na MzI posredno priznavajo, je EKS bolj ali manj v celoti izgubil svoj pomen, saj bo veliko bolj relevanten dokument Državni energetsko-podnebni načrt (DEPN), ki je predpisan s strani EU ter bo vključeval cilje za zmanjšanje emisij CO2, povečanje deleža OVE ter energetske prihranke do leta 2030, kot bo to določeno in sprejeto na ravni Evropske unije. Seveda ni za pričakovati, da bi bili ti cilji v DEPN niti za milimeter bolj ambiciozni od tistih, ki nam bodo zapovedani s strani EU, saj se naši odločevalci bojijo že uresničevanja teh, kaj šele da bi sami zastavili jasno progresivno vizijo, ki bi ji sledili ter jo tudi uspešno uresničevali.

Po drugi strani pa MzI trenutno na vse možne načine išče rešitve za primanjkljaj, ki ga ustvarja TEŠ. Potem, ko so pred enim letom v noveli Energetskega zakona (EZ-1) pod pritiskom javnosti umaknili sporno subvencijo TEŠu v obliki prednostnega dispečiranja, so v ponovnem poskusu novelacije EZ-1 vsiljevali subvencijo za TEŠ (oz. pokrivanje izgube HSE) na veliko bolj prikrit način. S spremembo 74. člena so želeli uzakoniti plačevanje storitve primarne regulacije, ki jo v veliki meri zagotavlja TEŠ, pa tudi večje hidroelektrarne (večina je v lasti HSE). Glede na javne izjave ELES-a bi dodatna dajatev zaenkrat znašala približno 1,5 milijona evrov na leto, od česar bi TEŠ vsako leto pripadlo okoli 1 milijon evrov. Plačevanje tega bi padlo na pleča končnih uporabnikov električne energije v obliki zvišanja prispevka za omrežnino.

Poleg tega so z novelacijo želeli omejiti višino plačevanja koncesijskih dajatev za hidroelektrarne, zaradi česar bi bile na slabšam tamkajšnje lokalne skupnosti in občine (predvsem ob Dravi), medtem ko bi hidroelektrarne imele višje dobičke. Večina teh hidroelektrarn je v lasti HSE, kar lahko ponovno interpretiramo kot finančno pomoč temu državnemu podjetju – da bi zakrpali ogromno finančno luknjo, ki jo ustvarja TEŠ.

Zakon je, ravno zaradi teh zgrešenih rešitev in velikega odpora podravskih občin, na koncu padel v Državnem zboru, saj ni dobil podpore večine poslancev. Kaže nam jasno sliko trenutnega stanja v slovenski energetski politiki, kjer je glavna prioriteta Ministrstva za infrastrukturo vztrajno iskanje dodatnih sredstev za krpanje primanjkljaja TEŠ (HSE), medtem pa zanemarja razvoj čiste energetike, ki bi bila v skladu z našimi podnebnimi zavezami ter bi temeljila na zmanjšanju rabe energije in obnovljivih virih energije.

Več

Tipični dejavniki korupcijskih tveganj so večji državni projekti (infrastruktura), večji gospodarski subjekti (npr. Lafarge, TEŠ), lokalni politični interesi (v zvezi s pripravo občinskih prostorskih načrtov) in zasebni interesi v škodo javnih sredstev (npr. spremembe namembnosti zemljišč). Specifika korupcijskih dejanj je, da jih je težko dokazovati, saj so skrita, zato je malo prijav. Vseeno pa je npr. v letu 2017 policija podala 80 ovadb. Poleg tega se korupcijska dejanja odvijajo v kontekstu tehtanja različnih družbenih interesov. 

Korupcijska dejanja kot kazniva določa Kazenski zakonik, kazniva dejanja pa preganja policija in Specializirano Državno tožilstvo. Komisija za preprečevanje korupcije pa je preventivni organ, ki deluje na podlagi Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, na podlagi katerega je sprejeta tudi Resolucija o preprečevanju korupcije v RS. Komisija za preprečevanje korupcije daje tudi komentarje na predpise v javni razpravi oziroma medresorskem usklajevanju, vendar pa njihova priporočila praviloma niso upoštevana. Da bi lahko zares delovala preventivno, bi komisija morala biti vključena že v samo pripravo predpisov, kar bi prispevalo k večji transparentnosti tega postopka z objavo vseh strokovnih podlag, boljšemu nadzoru in dvigu strokovnosti.

Več

Direktiva postavlja okoljske cilje glede stanja voda. Država pa zagotovi, da se za vsako vodno območje izvede analiza njegovih značilnosti, pregled vplivov človekovega delovanja na stanje površinskih voda in podzemne vode ter ekonomska analiza rabe vode in na podlagi teh analiz sprejme program ukrepov, da se dosežejo okoljski cilji. Ti so določeni posebej za površinske vode, podzemne vode in zavarovana območja v smislu preprečevanja slabšanja stanja vodnih teles ter njihovega obnavljanja in izboljševanja. Če podatki analiz kažejo, da cilji ne bodo doseženi, morajo države raziskati vzroke, preučiti in pregledati dovoljenja in odobritve, prilagoditi program spremljanja stanja in uvesti dodatne ukrepe za doseganje ciljev.

Direktiva dopušča začasno poslabšanje stanja vodnih teles, če je to nastalo kot posledica naravnih okoliščin ali višje sile, kadar pa gre za aktivnosti države, ki poslabšajo stanje pa ne bo šlo za kršitev direktive, če je nedoseganje dobrega stanja posledica preoblikovanja fizičnih značilnosti teles površinske vode ali gladine podzemne vode ali neuspešnega preprečevanja poslabšanja stanja iz zelo dobrega v dobro, posledica novih dejavnosti trajnostnega razvoja in so izpolnjeni naslednji pogoji:

• storjeno je vse, kar je mogoče, da se ublažijo škodljivi vplivi na stanje vodnega telesa,

• razlogi za te spremembe so posebej navedeni in obrazloženi v načrtu upravljanja povodja, cilji pa vsakih 6 let ponovno pregledani,

• razlogi za spremembe so prevladujoč javni interes in/ali koristi, ki ji imajo nova preoblikovanja ali spremembe za zdravje ljudi, ohranjanje varnosti ljudi ali trajnostni razvoj, ki so večje od koristi, ki jih ima doseganje ciljev dobrega stanja voda,

• koristnih ciljev, katerim so namenjena preoblikovanja in spremembe vodnega telesa, se zaradi razlogov, povezanih s tehnično izvedljivostjo ali nesorazmernimi stroški, ne da doseči na druge načine, ki so mnogo boljša okoljska možnost.

Direktiva zahteva nadzor in dovoljevanje rabe vode, za katero je potrebno plačati povračila.

Več uporabnih informacije ja na spletni strani direktive. Evropska komisija mora poročati o izvajanju te direktive Evropskemu Parlamentu in Svetu vsakih 6 let. Slednja pa sprejmeta Strategijo za preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja podzemne vode.

Z vodami je povezanih še več direktiv, ki se nanašajo na pitno vodo, podzemne vode, kopalne vode, omejevanje izpustov v vode, poplave (več na spletni strani Evropske komisije).

Več

Za družbo blaginje v trdni mreži življenja – to temeljno vodilo Manifesta povzema njegovo etično držo in razumevanje vrednot, ki so podlaga v njem predlaganih rešitev: spoštovanja, pravičnosti, vzdržnosti, odgovornosti do prihodnjih generacij in globalne solidarnosti.

Kako živeti, da bomo zanamcem lahko pogledali v oči? 

Po več kot pol stoletja v stalno rast proizvodnje in potrošnje usmerjenega razvoja smo kot globalna skupnost na robu ekološkega in družbenega zloma. Avtorji Manifesta ob prepričanju, da imamo za njegovo preprečitev kot družba na voljo tehnologije, znanje in finančna sredstva, izpostavljamo ključna področja, ki jih je potrebno v družbi (ponovno) poudariti oziroma se moramo o njih več pogovarjati. Med njimi so pravice narave in človekove pravice, demokracija, dejavniki blaginje, integriteta oblasti, javno dobro, javne finance, socialna država, vzdržno gospodarstvo in globalna odgovornost. Pri tem zastavljamo vprašanja, kot so: Za kaj se kot družba resnično zavzemamo? Kaj nam o državi povedo najbolj ranljivi deli naše družbe? Kaj bi se moralo zgoditi, da nam ne bi bilo težko plačevati davkov? V čem je Slovenija edinstvena in kakšen je lahko naš edinstven prispevek k svetu? Rast gospodarstva – zakaj, za koga in za kakšno ceno? In koliko je dovolj? 

V drugem delu dokumenta pa sledijo opisi specifičnih rešitev na izbranih področjih (demokratizacija, delo, reforma proračuna, energetika, mobilnost, hrana, stanovanjska politika, gospodarstvo, znanje, migracije). Te ne samo prikazujejo možne konkretne odgovore na družbene izzive, ampak ilustrirajo družbeno vrenje ter akcijo na terenu in kažejo, da so alternativne rešitve ne samo potrebne, ampak tudi možne in že delujoče. 

Manifest stoji na ramenih desetletja razmišljanj o alternativnih razvojnih scenarijih pobude za trajnostni razvoj Plan B za Slovenijo. Medtem ko je Plan B namenjal največji poudarek okoljskim vidikom trajnosti, so v Manifestu enakovredno zastopane tudi socialne in gospodarske teme.

Manifest stoji tudi ob boku v decembru 2017 objavljene vladne Strategije razvoja Slovenije do 2030, ki po mnenju nevladnih organizacij kot družbeni cilj prekomerno izpostavlja stremljenje k stalni gospodarski rasti, vse družbene podsisteme pa postavlja v vlogo njenega podpiranja in kot taka ne vodi v družbo blaginje za vse, okoljske vzdržnosti in socialne kohezije.

In nenazadnje predstavlja Manifest priložnost za vzajemno vsebinsko krepitev nevladnega sektorja in prispevek k prizadevanjem za širjenje prostora civilne družbe. Ker – kot piše v Gajinem decembrskem uvodniku - močna civilna družba pomeni več demokracije, več solidarnosti, več participacije, več pravičnosti, več moči za šibkejše, več nadzora nad oblastjo in izvajanjem politik, več sodelovanja ter več okoljske in družbene odgovornosti.

Vabljeni k uporabi vsebin iz Manifesta pri vašem delu! 

Več

30. januarja 2018 je Odbor za gospodarstvo DZ razpravljal o predlogu Zakona o spodbujanju investicij. Plan B za Slovenijo je v času priprave zakona komuniciral z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo, svoje pripombe na osnutek zakona pa je posredoval tudi v okviru javne razprave. Ker omenjeni zakon lahko pomembno vpliva na stanje in razvoj v prostoru, smo svoje stališče predstavili tudi članom odbora.

Več

Cilj Habitatne direktive je prispevati k zagotavljanju biotske raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst na evropskem ozemlju držav članic. Omrežje sestavljajo naravni habitatni tipi (Priloga I) in habitati vrst (Priloga II), ki se mora vzdrževati v ugodnem stanju ali pa se mora ugodno stanje obnoviti. Priloga III določa merila, na podlagi katerih posamezna država določi območja Natura. Nadalje direktiva določa obveznost držav, da sprejmejo potrebne ukrepe, da vzpostavijo sistem strogega varstva živalskih vrst iz Priloge IVa in rastlinskih vrst iz Priloge IVb in upoštevajo varstveni režim, ki ga določa direktiva, da se ohranja njihovo ugodno stanje.

Ptičja direktiva se nanaša na ohranjanje vseh prostoživečih vrst ptic, naravno prisotnih na evropskem ozemlju držav članic, njihovo upravljanje in nadzor ter določa pravila njihovega izkoriščanja. Vrste iz Priloge I pa so deležne posebnih varovalnih ukrepov. Območja posebne zaščite ptic se varujejo znotraj območij Natura 2000.

Za izvajanje habitatne direktive je Evropska komisija sprejela vodnik Guidance document on the strict protection of animal species of Community interest under the 'Habitats' Directive 92/43/EEC. Posebna pozornost je namenjena varstvu velikih zveri in drugih ogroženih vrst (Evropska rdeča lista).

Več informacij o Habitatni in Ptičji direktivi je tudi na spletni strani Evropske komisije.

Več

Glede dostopa do informacij v postopkih, ki jih vodi EK do držav, še naprej velja, da ne moremo pridobiti opominov, ki jih EK pošlje državi. Lahko pa pridobimo odgovor naše države na opomin (Uredba (ES) št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije), ki določa, da dokler teče postopek med komisijo in državo članico, se ti dokumenti ne razkrivajo, saj lahko škodijo preiskavi. Opomini se posredujejo državam v okviru postopkov Pilot, ki pa bodo v bodoče verjetno bolj izjeme kot pravilo. Glede izvajanja pravice dostopa do pravnih sredstev v okoljskih zadevah je pomemben usmerjevalni dokument EK Communication from the Commission of 28. 4. 2017 Commission Notice on Access to Justice in environmental Matters. Glede politike obravnavanja pritožb pa veljajo prioritete, kot so določene v 3. točki Sporočila Komisije Pravo EU: z boljšo uporabo do boljših rezultatov. Pritožbe, ki jih bo EK prednostno obravnavala se morajo nanašati na neprenos ali neustrezen prenos direktiv, torej morajo morebitne konkretne kršitve odražati sistemsko neskladnost nacionalne zakonodaje z EU zakonodajo, sicer posameznih kršitev EK ne bo obravnavala.

Od konkretnih okoljskih problemov pa so se vprašanja gibala okoli hrupa, varstva voda in vodnega življa v povezavi s hidroelektrarnami, neustreznega načrtovanja cest in onesnaženosti Celjske kotline.

Zanima me več

Kljub vsemu se razen rokovanja, fotografiranja in prikimavanja našim besedam, v času po protestu ni zgodilo kaj dosti novega. Odločevalci so se v veliki meri strinjali s tem, da gre res za globalno krizo, ki zahteva ukrepanje takoj, a hkrati niso storili nič omembe vrednega. Kajti preživetje ni seksi. In zagotovo ni beseda, s katero bi si politični veljaki pridobivali nove volilne točke in na ta način širili svoj vpliv. Hkrati pa je misel o preživetju v svetu, v katerem se zdi večina življenjskih dobrin oddaljenih le en klik, malce bizarna stvar. In vendar smo v tem trenutku že nevarno blizu točki preloma, po kateri bo prej omenjena misel postala precej bolj realna in se bo s pričetkom podnebnega in civilizacijskega zloma potrebno soočiti, pa četudi to ne bo v interesu nikomur.

Mlada Greta, ki je s svojim protestom sprožila množično gibanje po vsem svetu, neutrudno nadaljuje svoj boj in v srečanjih s pomembneži ponavlja že vsem znana dejstva o tem, v kakšno prihodnost nas vodi tako željena eksponentna rast. Nenazadnje, živimo na planetu z omejenimi naravnimi viri, kar več kot očitno nakazuje, da je neskončna rast možna le na papirju. Zdi se, da je to dejstvo v tem trenutku postalo že vsem obče znano in ravno zato je težko razumeti razloge za počasno (ne)ukrepanje in (ne)sprejemanje nujno potrebnih sprememb. Sploh glede na dogodke zadnjih tednov in na požar v notredamski katedrali, ki je po vsem svetu sprožil val odzivov in v nekaj dneh povezal prej omenjene veljake in odločevalce. V pičlih desetih dneh po požaru so namreč z donacijami že zbrali več kot milijardo evrov, ki bodo omogočili, da katedrala spet zasije v vsej svoji mogočnosti. Ocene stroškov se razlikujejo; tako po nekaterih navedbah zbranega denarja še ni dovolj, kajti »postaviti vrednost nečemu neprecenljivemu« je skorajda nemogoče.

Zadnje zagotovo velja tudi za naš planet, ki ga je nemogoče ovrednotiti, pa vendar se zdi, da smo še daleč od trenutka, ko bodo besede Grete in vseh podnebnih protestnikov končno uslišane. Koliko »petkov za prihodnost« bo še potrebnih? Vse dokler prihodnosti ne bo več? Mladi povsod po svetu smo odločeni, da se ne bomo vdali in da se bomo borili, dokler bo potrebno. V tem boju imamo širok krog podpornikov, ker nenazadnje gre za prihodnost vseh nas, ki si delimo ta prelepi planet. Tudi v Sloveniji se gibanje Mladih za podnebno pravičnost uspešno širi in pridobiva nove simpatizerje, ki se vsak teden srečujemo na petkovih manifestacijah pred parlamentom in na ta način sporočamo, da je bil Podnebni štrajk le začetek naše poti. Kakšno bo njeno nadaljevanje pa je odvisno od vseh nas, ker bomo le s povezovanjem in s skupnim bojem dosegli potrebne premike na boljše in s tem izhod iz preteče podnebne katastrofe.

Zanima me več

V zadnjem obdobju, v zadnjih desetletjih, v zadnjih letih pa vse bolj intenzivno, smo priča splošnemu porastu skupne družbene zavesti o tem, kako pomembno je varstvo okolja in trajnostno urejanje prostora za našo sedanjost in prihodnost. Zagovorniki okolja na PIC-u ta razvoj spremljamo predvsem na pravnem področju, ki pa je v primerjavi s splošno zavestjo na področju varstva okolja, kljub razvoju in premikih na boljše, bistveno bolj zapostavljeno in kronično podhranjeno, še posebej v Sloveniji. Daleč od idealne situacije smo tudi na ravni EU.

Državni sistem in državni pravni ustroj ustvarjata kompleksno in težko pregledno področje že samo po sebi. Še posebej težavne pa zadeve postanejo ob predpogoju pomanjkanja znanja in/ali izkušenj, kadar je, odpustite mi uporabo tega izraza, za oblast naravno, da javnosti omejuje dostop tako do informacij o postopkih sprejemanja zakonodaje in drugih pomembnih dokumentov, kot do uveljavljanja pravic državljanov in civilnih združenj, tako v obliki sodelovanja pri oblikovanju pravnih podlag in strateških dokumentov, kot pri sprožanju pravnih sredstev zoper odločitve odločevalcev. Živeli bi namreč v idealni družbi, če bi bili naši (izvoljeni, mimogrede) predstavniki in odločevalci modri in zreli do te mere, da bi dosledno in učinkovito vključevali javnost v svoje odločitve. Trenutno situacija na žalost ni taka. Pogosto imamo opravka z uradnimi osebami in predstavniki politike, ki ne le da ne razpolagajo s pričakovano širino in znanjem s svojega področja, temveč pogosto tudi predstavljajo raznolike interese, med katerimi so nekateri izrazito zasebni in temu primerno ne koristijo splošnemu prebivalstvu. Seveda obstajajo številni primeri dobre prakse, ki pa zaenkrat še niso dosegli kritične mase. Kljub rahlo vrednostnemu pristopu je potrebno na tej točki ponotranjiti vsaj zavedanje, da je splošni pristop oblasti in uradniškega sloja omejevanje dostopa do uradnih postopkov za državljane, saj to omogoča lažje in hitrejše delovanje državnih organov in politike, kar pa samo po sebi sploh ne pomeni, da je delovanje optimalno in še manj, da je za ljudi, za okolje in naravo, koristno.

Ob dosedanjem relativno negativnem podtonu pa je na tej točki vredno poudariti (in ustvariti obrat v optimistično in pozitivno), da v zadnjem času postajajo pravni vidiki varstva okolja na ravni Evropske unije vse bolj javno izpostavljeni. Še posebej na podlagi (ali tudi kot posledica) Aarhuške konvencije, oziroma Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, se tako Evropska komisija kot civilna družba (nevladne organizacije) v Skupnosti vse bolj trudita, da tako poznavanje pravne podlage, kot sodnih odločb, ki imajo vpliv na interpretacijo in uporabo pravnih pravil, približata (posplošujem) povprečnim ali zainteresiranim državljanom EU.

EU je kot skupnost več držav, v kateri prebiva približno 513 milijonov evropskih državljanov, na področju varstva okolja (kljub neoptimalnemu stanju) med vodilnimi na svetu. EU je podpisnica Aarhuške konvencije, kateri se je pridružila maja 2005. Septembra 2006 sta Evropski parlament ter Svet sprejela Uredbo 1367/2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti (t.i. Aarhus Regulation). Uredba se v skladu s pravnim sistemom EU uporablja neposredno v državah članicah (v nadaljevanju DČ). Gre za akt, ki Aarhuško konvencijo implementira v pravni red EU.

Kljub dolžini tega prispevka bi bil njegov namen bistveno presežen, če predstavim še vsebino Aarhuške konvencije, zato vas v primeru, da je ne poznate, napotujem na to povezavo. Poglavitna tematika, obravnavana v tem prispevku, je tretji steber konvencije, ki se nanaša na zagotovljeno pravno varstvo v okoljskih zadevah.

Implementacija Aarhuške konvencije v EU ni brezhibna. Posebni organ, ki skrbi za ustrezno implementacijo Aarhuške konvencije v državah podpisnicah konvencije se v slovenščini imenuje Pritožbeni odbor Aarhuške konvencije (v nadaljevanju ACCC – Aarhus Convention Compliance Committee). ACCC je že leta 2008 sprejel uradno stališče, da EU ni ustrezno implementirala tretjega odstavka 9. člena Aarhuške konvencije, ki se glasi: ''Poleg tega in brez vpliva na revizijske postopke iz prvega in drugega odstavka tega člena mora pogodbenica zagotoviti, da imajo člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po njenem notranjem pravu, dostop do upravnih ali sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava, ki se nanaša na okolje.'' EU namreč ni dovoljevala (in še ne dovoljuje) članom javnosti dostopa do sodišč EU oziroma jim sodišča ne priznavajo pravnega interesa in so jih tako zavračala že na vstopni točki v sodne postopke, kar je povsem v nasprotju z Aarhuško konvencijo. Prav tako je Sodišče EU v svoji argumentaciji obrazložilo, da Aarhuška konvencija in tretji odstavek njenega 9. člena v državah članicah EU ne veljata neposredno in da je potrebno sprejeti implementacijsko uredbo, oz. obstoječo pravno podlago prilagoditi. Do danes se prilagoditev še ni zgodila, saj to zaradi očitnih razlogov ni v interesu Evropske komisije in EU z vidika njenih institucij, kot je na primer Sodišče (bistvena dodatna obremenitev in precej večja moč javnosti in NVO pri odločitvah na ravni EU).

Na podlagi zgoraj navedenega stališča ACCC je določena nevladna organizacija sprožila postopek za notranjo revizijo odločitve EK, s katero je bilo odobreno podaljšanje uporabe glifosata. EK je zavrnila zahtevo NVO z obrazložitvijo, da NVO ne izkazuje 'individualnega interesa' oziroma tovrstna odločitev ne posega v njene osebne interese – NVO je seveda organizacija v obliki pravne osebe, ki združuje posameznike. V kolikor torej po interpretaciji EK notranje revizije ne zahteva posameznik, na katerega ima akt konkreten vpliv (in posega v njegove interese in pravice), pravni interes za sprožitev postopka ne obstaja. Problematično je, da je ob pritožbi dotične NVO na Sodišče EU (SEU) le to potrdilo argumentacijo EK in stališče ACCC iz leta 2008 označilo kot 'preprost osnutek', ki nima nobene pravne teže.

Iz tovrstne interpretacije sta sledili dve resni posledici; da EU kot podpisnica Aarhuške Konvencije in vzor drugim državam po svetu (izven EU) na področju dostopa do pravnih sredstev na področju varstva okolja opušča svojo vlogo in spoštovanje konvencije, kar lahko vodi v 'domino efekt' pri ostalih podpisnicah. Druga konkretna posledica pa je, da NVO vse do danes nimajo neposrednega dostopa do Sodišča EU, saj preprosto nikoli ne morejo izkazati konkretnega interesa za vstop v postopek. Takšno je torej tudi trenutno stanje na sodiščih EU.

To pa še ne pomeni, da so se posamezniki, združeni v NVO, predali, niti, da Komisija v prihodnosti ni pripravljena predlagati prilagoditve Aarhuške Uredbe, ki bi dosledno implementirala Konvencijo v pravni red EU. Tako Komisija kot nevladniki se namreč v zadnjem času pospešeno trudijo, da bi tako državljanom EU kot nacionalnim sodiščem čim bolj približali možnosti, ki jih imajo tako posamezniki kot fizične osebe, kot nevladne organizacije, kot pravne osebe.

Tako je Evropska komisija aprila leta 2017 sprejela Sporočilo Komisije o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, v katerem je zbrala vso relevantno sodno prakso Sodišča EU s tega področja in oblikovala priporočila, ki so dostopu do pravnega varstva na področju varstva okolja nedvomno progresivna in pozitivna. Sporočilo se z EU ravni spušča tudi na nacionalno, kar je za konkretne nacionalne akcije še posebej pomembno. Med drugim je EK na podlagi pretekle odločitve SEU povzelo, da ''mora nacionalno sodišče za to, da bi zagotovilo učinkovito sodno varstvo na področjih, ki jih zajema okoljsko pravo Unije, nacionalno pravo razlagati kar najbolj v skladu s cilji iz Aarhuške konvencije.'' EK nadalje zapisuje: ''Okoljske NVO imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz okoljskega prava EU, in široko pravico do varstva okolja, ki jo morajo nacionalna sodišča podpirati.'' (37./38. točka Sporočila). Kar se konkretno tiče 9. člena Aarhuške konvencije in dostopa do upravnih in sodnih postopkov, pa je bila EK še posebej jasna na področju nacionalnih meril, s katerimi države določijo, katere NVO so procesno upravičene (imajo avtomatično pravni interes in možnost vstopa v upravne in sodne postopke) do vključevanja v upravne in sodne postopke. Tako EK pravi: ''Navedlo je {SEU, op.a.}, da države članice sicer same oblikujejo določbe za opredelitev takih zahtev {merila po nacionalnem pravu, op.a.}, vendar ne smejo biti določene tako, da NVO onemogočajo uresničevanje pravice do vložitve tožbe na sodišču za varovanje splošnega interesa. Nacionalne določbe ''morajo … zagotoviti dostop do sodišč''. Podobno EK navaja: '' Pogodbenice ne smejo uporabiti besedila „kadar izpolnjujejo morebitna merila po njenem notranjem pravu“ kot izgovor za uvedbo ali ohranjanje meril, ki so tako stroga, da se vsem ali skoraj vsem okoljskim organizacijam dejansko prepreči izpodbijanje dejanj ali opustitev, ki so v nasprotju z nacionalnim pravom v zvezi z okoljem.'' Čeprav gre za pravno nezavezujoče Sporočilo, nam je konkretno na PIC-u argumentacija Komisije in SEU že prišla prav pri interakciji z državnimi organi, še posebej na področju NVO, ki imajo status delovanja v javnem interesu. Na splošno gre za dokument, ki je še posebej pomemben za tiste, ki se v imenu varovanja okolja in narave vključujejo v upravne in sodne postopke na državni ravni (in ne toliko na ravni EU).

Na podlagi vsebine Sporočila je EK pripravila za običajne državljane EU še bolj poenostavljen Vodnik za državljane za dostop do pravnega varstva na področju varstva okolja, ki je seveda vreden ogleda.

V sferi NVO, ki aktivno delujejo na nivoju EU, pa je tudi znana nevladna organizacija ClientEarth, ki je februarja letos izdala svoj Vodnik za dostop do pravnega varstva v pravnem redu EU. V vodniku je zelo specifično, kronološko in pravno tehnično obrazloženo, katere odločitve SEU in EK so vodile do trenutnega stanja na področju dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Vodnik pa po izčrpnem strokovnem opisu stanja ponuja tudi pogled naprej, oziroma 'what's next'. Odločitev EK, da zavrne ugotovitve ACCC, ter odločitev SEU, da priporočila ACCC niso pravno zavezujoča in da Aarhuška konvencija ni neposredno uporabljiva v EU (ampak je potrebna dodatna implementacija), sta doživeli zelo močan in negativen odziv držav članic ter nevladnega sektorja po celotni EU. S tem je bila končna odločitev o tem, kako bodo upoštevana stališča ACCC v pravnem redu EU, prestavljena na leto 2021. V letošnjem letu pa mora Komisija na podlagi zahteve Sveta Evropske unije pripraviti študijo, s katero analizira možnosti in načine dosledne implementacije Aarhuške konvencije na način, da bo ta skladna s pravnim redom EU. Če bo Komisija do 30. septembra 2020 našla načine, kako to dejansko izvesti, je dolžna pripraviti predlog Uredbe za Evropski parlament in Svet za implementacijo Aarhuške konvencije.

Francija, Italija, Španija in Luxembourg, s podporo Latvije, so izdale uradno izjavo, s katero obžalujejo pomanjkanje ambicije tako določenega nadaljnjega postopanja. Upoštevanje Aarhuške konvencije sedaj po njihovem mnenju ni več stvar avtomatizma, temveč ima EU kar naenkrat možnost, da se do stališč ACCC opredeljuje, kar je bistveni korak nazaj glede na dosedanjo prakso.

Letos je EK izvedla tudi javno obravnavo na temo implementacije Aarhuške konvencije (ki se je zaključila pred kratkim), s katero je pričela postopek ugotavljanja javnega mnenja in seveda tudi postavljanja osnov za oblikovanje študije, kako dosledno implementirati Aarhuško konvencijo v EU. V njej smo sodelovali tudi na PIC, ter nanjo opozorili člane mreže.

Zaključimo torej na pozitivni noti. EU je v svetovnem merilu glede na svojo velikost vodilna na področju varstva okolja in omogočanja javnosti, da se vključuje v postopke sprejemanja okoljske zakonodaje, ter da vlaga pravna sredstva za varovanje okolja in narave. Čeprav situacija nikakor še ni sprejemljiva in se na ravni NVO vsakodnevno borimo za bolj učinkovito varstvo okolja in našo pravico do zdravega življenjskega okolja, je ključnega pomena, da se vsaj okvirno zavedamo, da so nam tako posameznikom kot nevladnikom že na voljo nekateri upravni in sodni postopki na ravni države in EU, skozi katere lahko uveljavljamo svoja prizadevanja. Smisel tega prispevka ni, da vse te postopke podrobno predstavimo, je pa to vsekakor moj namen, da vam v primeru da se želite seznaniti z vašimi pravicami pokažem, kam se lahko obrnete in kje lahko kaj preberete. Priročnika EK in ClientEarth sta vsekakor dober začetek. Za nacionalno raven pa vas lepo vabim, da obiščete našo spletno stran Zagovorniki okolja, na kateri boste na podstrani 'Postopki' našli konkretne napotke glede uveljavljanja pravnih sredstev na področju varstva okolja v Sloveniji. Če vam še vedno ne bo povsem jasno kako naprej (kar je povsem razumljivo, saj je področje zapleteno), pa lahko koristite našo brezplačno Zeleno svetovalnico, v okviru katere boste prejeli pravni nasvet za naprej.

Kar pogumno pri vlaganju pravnih sredstev in uveljavljanju vaših pravic. Več postopkov, kot bomo pravilno sprožili, bolj upoštevani bomo pri oblikovanju politik in zakonodaje na državni ravni. Za okolje!