Več

Se pa te dni ne poslavlja le za mnogo ljudi naporno in dolgo poletje, temveč tudi vlada, ki je zadnjih nekaj let krojila politiko in ukrepe zmanjševanja emisij pri nas. Številni med nami si bomo odhajajočo ministrico, odgovorno za področje podnebnih sprememb, zapomnili po njeni izjavi, da se novembra ne da delati. A ob kritičnem pogledu na njeno delo ugotavljamo, da žal ni bil izgubljen samo en nesrečen november. Bistvenega napredka pri naslavljanju podnebnih sprememb nismo zaznali v celotnem njenem mandatu. V morda najpomembnejšem delu, t.j. pogajanjih o ciljih zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 na ravni EU, si je Slovenija zadala cilj izpogajati čim nižje zaveze in rečemo lahko, da ga je dosegla. Sprejeti cilji so za doseganje zavez Pariškega dogovora bistveno prenizki. Pa ne le na ravni Slovenije, temveč na ravni celotne EU. 

Na sprejete cilje in zakonodajo, ki naj bi pripeljala do doseganja teh ciljev, se je odločno odzvalo deset družin iz Portugalske, Nemčije, Francije, Italije, Romunije, Kenije, Fidžija in švedska laponska mladinska organizacija Saminuorra. Ker podnebne spremembe že zdaj vplivajo na njihova  življenja, domove, tradicionalne družinske poklice in kulturo, so proti Evropskemu parlamentu in Svetu na Sodišču Evropske unije vložile podnebno tožbo. Sodišču predlagajo, da odloči, da so podnebne spremembe stvar človekovih pravic ter da je EU odgovorna za njihovo zaščito, predvsem pa zaščito pravic otrok in prihodnjih generacij. S tožbo ne zahtevajo odškodnin, temveč le bolj smelo in konkretno ukrepanje EU za varnejšo prihodnost vseh nas in naših zanamcev.

Sodišče je tožbo sprejelo in v primeru, da bo uspešna, bo EU primorana zaostriti svoje podnebne cilje in s tem okrepiti ukrepanje. V času, ko čakamo na sodbo sodišča, pa lahko vlade, tudi naša nova vlada, ki jo bomo v kratkem dobili, zavihajo rokave in pokažejo, da jim je za prihodnost vendarle mar. Novi okoljski minister bo imel kar nekaj priložnosti, da pokaže, da jemlje mednarodne zaveze za omejitev podnebnih sprememb resno. Med njimi sta dve, ki imata lahko velik učinek.

Vlada mora še do konca tega leta v Bruselj poslati osnutek državnega energetsko podnebnega načrta, ki bo opredelil ukrepe za doseganje ciljev zmanjšanja emisij do leta 2030. Ob upoštevanju potencialov, ki jih imamo, so lahko ti ukrepi smeli, njihovi učinki pa lahko presežejo nezadostne cilje, ki nam jih nalaga evropska zakonodaja. Ob tem veliko priložnost predstavlja tudi nov večletni proračun Unije, ki bo v prihajajočih mesecih določil, koliko sredstev bomo v obdobju po letu 2020 namenili za posamezne ukrepe. Načrt za doseganje 2030 ciljev bo določil ukrepe, s katerimi bomo cilje dosegli in s tem hkrati identificiral naložbene potrebe. Le-te pa lahko naslovimo s pametnim načrtovanjem rabe sredstev v okviru novega evropskega proračuna.

Več

V splošnem so najpogostejše kršitve ZUP na IRSOP kršenje pojasnilne dolžnosti, dolgotrajnost inšpekcijskih postopkov, nepreglednost in vrstni red obravnav ter neodzivnost inšpekcijskih služb. Na srečanju so udeleženci govorili tudi o problematiki stranske udeležbe v postopkih ter vlogi Upravne inšpekcije, ki je na to temo pojasnila, da UI ne more vplivati na odločitev, temveč lahko samo pristojni organ pozovejo k izdanju odločbe, v kolikor ta ni bila izdana. Osnovni akti – zapisniki UI so objavljeni na njihovi spletni strani. 

Več

Ustavne določbe

Vsak državljan ima pravico do zdravega življenjskega okolja, za kar skrbi država. V okviru 72. člena je določeno tudi varstvo živali pred mučenjem. Način izvrševanja ustavnih pravic se predpiše z zakonom, kot to velja po 15. členu URS.

Varstvo okolja lahko smiselno predstavlja tudi omejitev izvrševanja lastninske pravice, saj URS v 67. členu določa, da mora biti pri pridobivanju in uživanju lastninske pravice zagotovljena tudi njena ekološka funkcija; ta določba je pogosto neposredno povezana z 72. členom. Po 73. členu je vsak državljan v skladu z zakonom dolžan varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike; za ohranjanje naravne in kulturne dediščine skrbijo država in lokalne skupnosti. Nadalje se po 71. členu v zakonu določi posebno varstvo kmetijskih zemljišč, po 70. členu pa pogoje, pod katerimi se sme izkoriščati naravna bogastva.

Nadalje ima po 70. členu URS vsak pravico do čiste pitne vode, vodni viri pa so določeni kot javno dobro. Gospodarska dejavnost se v skladu s 74. členom ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, katero lahko pogosto predstavlja ravno varstvo zdravega življenjskega okolja in varovanje naravnih znamenitosti.

Uporaba ustavnih pravic v praksi

Pravice, navedene v besedilu zgoraj, so pravni okvir, znotraj katerega lahko upravičenci koristijo pravna sredstva pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS), kadar menijo, da so jim kršene ustavne pravice. USRS je med drugim pristojno tudi kadar so kršene pravice po kateri izmed konvencij in mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Slovenijo, v skladu z 8. in 153. členom URS. Na tem področju so bile na Sodišču NVO uspešne predvsem s primeri glede udeležbe javnosti pri načrtih, programih in politikah v zvezi z okoljem po 7. členu Aarhuške konvencije (o sodelovanju pri okoljskem odločanju ali sprejemanju predpisov), glej odločbi U-I-386/06 in U-I-43/13.

Kako koristiti ustavno varstvo, ki ga posamezniku zagotavljata Ustava in Ustavno sodišče? To podrobneje ureja Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa postopke, po katerih lahko upravičenci vlagajo pravna sredstva na USRS. Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) v Zakonu niso omenjene in tako nimajo posebnega statusa, ki bi jim olajševal dostop do Sodišča na področju njihovega delovanja. To je še posebno pomemben vidik za NVO, saj mora vlagatelj ustavne presoje ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov po IV. Poglavju ZUstS vselej izkazati pravni interes; to v skladu s 24. členom URS pomeni, da mora splošni akt v presoji neposredno posegati v pravice vlagatelja, njegove pravne interese oz. v njegov pravni položaj. Splošni pravni akt je tisti, ki svojih naslovljencev ne našteva poimensko, ampak jih splošno opiše po njihovih bistvenih značilnostih (npr. Ustava, zakoni, pravilniki in navodila ministrstva…). USRS zelo ozko interpretira izpolnjevanje pravnega interesa, kadar so vlagateljice pobude za presojo NVO, ki 'zastopajo' dele narave, v katere se posega.

Tako je Sodišče v za vlagatelja sicer ugodni sodbi U-I-386/06 USRS vzpostavilo sodno prakso, po kateri goli status delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ne zadostuje za priznanje pravnega interesa, ki je za nadaljnji postopek pred Sodiščem nujen. Citat Sodišča: ''Vendar zgolj to, da ima tak status (organizacije, ki deluje v javnem interesu, op.a.), za priznanje pravnega interesa ne zadošča. Pravni interes … pobudnik izkazuje zato, ker s pobudo uveljavlja, da mu kot zainteresiranemu subjektu ni bilo zagotovljeno sodelovanje v postopku priprave teh predpisov, ki urejajo varstvo na področju, na katerem deluje.'' To seveda ne pomeni, da je interes priznan le pri onemogočanju sodelovanja v postopkih priprave predpisov, vsekakor pa to pomeni, da sam status delovanja v javnem interesu nikoli ni dovolj. Potrebno je zatrjevanje neposrednega posega v pravice ali pravni status vlagatelja (da dejansko obstaja poseg v pravice državljanov). Sodišče je navedeno prakso potrdilo tudi v sodbi U-I-316/12 (s citatom zgoraj navedene sodbe), ki je bila za prijavitelje neugodna v smislu neizpolnjevanja pravnega interesa; sam pravni interes v vlogi ni bil utemeljen nikakor drugače kot le s pridobljenim statusom delovanja v javnem interesu.

USRS je pravni interes NVO priznalo v več primerih, med katerimi so tudi U-I-30/95, U-I-386/06, U-I-43/13 in drugi. Kot že omenjeno poprej, je Sodišče najbolj naklonjeno priznanju pravnega interesa NVO s statusom na področju varstva okolja, kadar ima vsebina primera za opraviti s kršitvijo pravice do sodelovanja javnosti pri okoljskem odločanju ali sprejemanju predpisov s področja varstva okolja.

NVO imajo na voljo tudi institut ustavne pritožbe, po V. poglavju ZUstS. V nasprotju z oceno ustavnosti gre tu za zatrjevanje kršenja človekove pravice ali temeljne svoboščine v sprejetem posamičnem aktu, s katerim je državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o domnevno kršeni pravici/temeljni svoboščini. Posamični pravni akt je tisti, ki posameznike, na katere je naslovljen, določa poimensko ali jih določa na način, ki nas z dodatnim vložkom vodi neposredno do konkretne osebe (posameznik je v aktu določen ali določljiv). Podobno kot pri presoji ustavnosti in zakonitosti, je tudi pri ustavni pritožbi potrebno izkazati pravni interes. Pred uporabo ustavne pritožbe pa mora upravičenec v skladu z ZUstS izčrpati vsa nacionalna pravna sredstva, ki so mu na voljo (redna in izredna pravna sredstva); le izjemoma USRS odloči pred izčrpanjem vseh pravnih sredstev, če je kršitev očitna in bi za pritožnika predstavljala nepopravljive posledice, če Sodišče ne bi postopalo takoj (51. člen Zakona). To izjemo je sicer potrebno interpretirati ozko in uporabljati le v skrajnih primerih, v skladu s prakso Sodišča (npr. Up-249/96, Up-414/00, Up-373/14).

NVO imajo v skladu z navedenim na voljo dva postopka pred Ustavnim sodiščem: 1. ustavno presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov in 2. ustavno pritožbo zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt. NVO s statusom delovanja v javnem interesu na področju okolja morajo pred sodiščem vselej izkazati pravni interes, katerega pa sam status delovanja organizacije v javnem interesu na področju varstva okolja ni dovolj. Potrebno je utemeljeno zatrjevati poseg v ustavne pravice, pravne interese in status.

Več

Piloti so na MOP trenutno odprti glede Cinkarne Celje, načrtov upravljanja povodij, (ne)dokončanja določanja območij Natura 2000, (ne)določitve posebnih ohranitvenih področij, neustreznega prenosa Direktiv o odpadni električni in elektronski opremi in industrijskih emisijah, ter upadanja populacij travniških ptic in barjanskega okarčka ter slabšanja njihovih habitatov. Nadalje vodi EK na MOP 12 uradnih postopkov kršitev, med katerimi so tudi področja odlaganja odpadkov (tudi ilegalno), sodelovanja javnosti pri sestavi načrtov in programov v zvezi z okoljem in dostop javnosti do sodišč RS, preseganja vrednosti PM10 na več območjih, čiščenja komunalne vode, odlaganja radioaktivnih odpadkov... 

Več

Do konca aprila 2019 nas čaka še izvedba usposabljanja na temo Okoljske psihologije, glede na interes članic bomo ponovili usposabljanje Grafično oblikovanje za NVO, še naprej bomo krepili poznavanje normativnih postopkov NVO z E-seminarji, ki jih objavljamo v pravnem kotičku mesečnih novic. Članice mreže lahko v okviru devetih delovnih skupin mreže še naprej sodelujejo pri spremljanju in odzivanju na politike s področja trajnostnega razvoja, tudi v prihodnje se bomo trudili ohranjati in vzpostavljati sodelovanje s ključnimi ministrstvi in drugimi relevantnimi akterji. Intenzivno ostaja delo skupine Financiranje okoljskih NVO, ki je v preteklem obdobju pripravila kar nekaj pomembnih pobud in predlogov, v zadnjem času pa se zavzema predvsem za vzpostavitev trajnega sodelovanja na lokalni ravni z vzpostavitvijo tako imenovanih »dialoških skupin« ter za sodelovanje NVO pri usposabljanju javnih uslužbencev. Članom mreže bo še naprej na razpolago tudi »Mrežna svetovalnica« - svetovanje in mentoriranje NVO pri pripravi in uveljavitvi predlogov za spremembo zakonodaje oziroma prakse, za pridobivanje statusa delovanja v javnem interesu in svetovanje pri organizaciji trajnostnih dogodkov. 

Umanotera kot koordinator mreže Plan B za Slovenijo v letu 2018 predseduje Konzorciju vsebinskih mrež Slovenije, kjer se povezuje 13 vsebinskih mrež s področij človekovih pravic, mednarodnega razvojnega sodelovanja, sociale, raziskovanja in znanosti, zdravja, okolja in prostora, kulture, izobraževanja in usposabljanja ter podpori prostovoljstva. Primarni namen vsebinskih mrež je povezovanje in sodelovanje NVO in pa krepitev nevladnega sektorja. Konzorcij vsebinskih mrež Slovenije se zavzema za močno, povezano in tudi solidarno civilno družbo. Zato bo 10. oktobra v Ljubljani v okviru konzorcija potekalo nacionalno srečanje NVO z naslovom Gradimo solidarnost! Če ste kdaj potrebovali podporo širokega kroga ljudi, ali pa si kdaj želite večjo podporo nevladnih kolegov, si rezervirajte ta termin, saj bo na dogodku skozi domače in tuje primere iz prakse predstavljen pomen in vloga medorganizacijske  solidarnosti, v delavniškem delu pa se bodo zasnovali konkretni mehanizmi za gradnjo solidarnosti. 

Prihodnje leto nas čaka tudi praznovanje, in sicer bomo na letnem srečanju članic mreže 2019 upihnili 10 svečk za deset let delovanja mreže Plan B za Slovenijo.

In če odgovorim na zastavljeno vprašanje Kaj nas povezuje? Kot urednica mesečnih novic mreže, ki vsak mesec prebiram in zbiram aktivnosti članic mreže in kot članica konzorcija vsebinskih mrež lahko na to vprašanje mirno odgovorim z: ljubezen do našega planeta, ljubezen do življenja, sanje, da lahko spremenimo svet na bolje, da bodo v njem uživali tudi naši zanamci. Upam, da te sanje, želja in vztrajnost nikoli ne ugasnejo in da bomo nevladniki dočakali svoje vizije.

Več

Vendar pa sama konvencija določa, da država pogodbenica »sprejme potrebne zakonodajne, ureditvene in druge ukrepe, vključno z ukrepi za uskladitev določb za izvajanje določb te konvencije o informacijah, udeležbi javnosti in dostopu do pravnega varstva, kakor tudi ustrezne ukrepe za njihovo izvrševanje, da vzpostavi in ohrani jasen, pregleden in dosleden okvir za izvajanje določb te konvencije« (prva točka 3. člena). To pomeni, da je država podpisnica konvencije dolžna zahteve konvencije prenesti v svoj pravni red in se tako izvaja preko nacionalnega pravnega reda. Le kadar konkretna situacija kaže, da rešitev te konvencija ni (ali ni ustrezno) prenesene v naš pravni red, je možno neposredno sklicevanje nanjo oziroma neposredno uveljavljanje njenih določil (tako v primeru ugodne odločitve Ustavnega sodišča v zadevi U-I-386/06). Podlago za neposredno sklicevanje daje tudi 3. člen konvencije, ki se nanaša na konkretno ukrepanje, ne toliko na reguliranje. V okviru tega člena je potrebno opozoriti tudi na določilo, po katerem mora država pogodbenica zagotoviti, da tisti, ki uresničujejo svoje pravice v skladu z določbami te konvencije, zaradi tega ne smejo biti na noben način kaznovani, sodno preganjani ali nadlegovani. 

V slovenski pravni red so preneseni vsi trije stebri Aarhuške konvencije: dostop do informacij (4. in 5. člen), sodelovanje javnosti pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na okolje (6., 7. in 8. člen) in dostop do pravnega varstva (9. člen). Najbolje se izvaja dostop do informacij, sodelovanje javnosti je praviloma bolj formalno, brez prave volje odločevalcev po pridobivanju in upoštevanju mnenja javnosti, najslabše pa se izvaja pravica dostopa do pravnih sredstev, saj pristojni organi to pravico zelo restriktivno tolmačijo.

Dostop do informacij urejata Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) in Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Okoljski podatki so javni. Pridobivanje informacij javnega značaja je enostavno in uživa tudi učinkovito pravno varstvo, ki ga zagotavlja informacijska pooblaščenka. 

Sodelovanje javnosti je kot temeljno načelo določeno v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1) - 6. člen in Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-2) – 11. člen. Omogočeno je z možnostjo dajanja pripomb in predlogov:

- v nekaterih postopkih: po ZVO-1 pri določanju ukrepov sanacije degradiranega območja (26. člen), pri celoviti presoji vplivov na okolje (43. člen), izdaji okoljevarstvenega soglasja (58. člen), okoljevarstvenega dovoljenja za naprave, ki lahko povzročijo onesnaženje večjega obsega (71. člen), za obrate in pod določenimi pogoji tudi za druge naprave in dejavnosti (84a. člen); po Zakonu o ohranjanju narave (ZON) pri sprejemanju akta o ustanovitvi zavarovanega območja (57. člen) in pri izdaji naravovarstvenega dovoljenja (107. člen); po Gradbenem zakonu (GZ) pa v okviru integralnega gradbenega dovoljenja (55. člen); 

- pri sprejemanju predpisov, na podlagi 34a. člena ZVO-1, ki zahteva, da morajo ministrstva in pristojni organ samoupravne lokalne skupnosti v postopku sprejemanja predpisov, ki lahko pomembneje vplivajo na okolje, omogočiti javnosti seznanitev z osnutkom predpisa in dajanje mnenj in pripomb v roku najmanj 30 dni (razen če gre za manj pomembne spremembe). Sodelovanje javnosti pri sprejemu vseh predpisov, ki jih obravnava vlada pa določa tudi Poslovnik Vlade RS (9. člen);

- pri sprejemanju programov, na primer nacionalnega programa in operativnih programih varstva okolja (37. člen ZVO-1), nacionalnem programu upravljanja z vodami (58. člen Zakona o vodah ZV-1);

- pri sprejemanju načrtov, na primer vseh prostorskih načrtov po ZUreP-2, gozdno gojitvenih načrtov (14. člen Zakona o gozdovih (ZG)).

Dostop do pravnih sredstev je omogočen ožji skupini od splošne javnosti, ki ima pravico sodelovati v postopkih sprejemanja odločitev. Ta ožja skupina (kvalificirana javnost) je v slovenskem pravnem redu opredeljena v skladu z Aarhuško konvencijo. Ta to javnost opredeljuje kot »vključeno javnost«, ki jo okoljsko odločanje prizadene ali bi jo lahko prizadelo ali, ki ima interes pri okoljskem odločanj. Pri tem se šteje, da imajo interes nevladne organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja in izpolnjujejo vse zahteve, ki jih določa notranja zakonodaja (4. točka 2. člena konvencije). Nadalje pa konvencija »vključeno javnost« podrobneje določi v 9. členu in sicer imajo dostop do pravnega varstva člani vključene javnosti, ki imajo zadosten interes oziroma, ki trdijo, da je bila kršena njihova pravica (če se to zahteva kot pogoj po upravnem postopkovnem pravu pogodbenice) – kaj sta zadosten interes in kršitev pravice določi država v svojem notranjem pravu skladno s cilji konvencije tako, da se daje vključeni javnosti širok dostop do pravnega varstva. V slovenskem pravnem redu so to pod določenimi pogoji, opredeljenimi v nadaljevanju prizadete fizične ali pravne osebe, nevladne organizacije in civilne iniciative.

Dostop do pravnega varstva po konvenciji vključuje dostop na treh segmentih:

- V postopkih pridobivanja okoljskih informacij, kar omogoča ZDIJZ z institutom pritožbe na Informacijskega pooblaščenca in nadaljnje varstvo pred Upravnim sodiščem – to pravico ima vsakdo.

- Kadar gre za kršitev pravice do sodelovanja javnosti: pravno varstvo te pravice ni posebej določeno in se je potrebno v primeru kršitve neposredno sklicevati na kršitev te pravice po konvenciji. Pravno varstvo se v tem primeru uveljavlja z izpodbijanjem sprejetega predpisa ali programa pred Ustavnim sodiščem (po Zakonu o ustavnem sodišču) ali pred Upravnim sodiščem (po Zakonu o upravnem sporu, predvsem če gre za situacijo iz 4. odstavka 5. Člena).

- Kadar gre za kršitev določil nacionalnega prava, ki se nanaša na okolje. V tem primeru konvencija omogoča dostop do upravnih ali sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti. Slovenski pravni red ne določa te pravice kar na splošno, temveč po različnih predpisih ureja, kdo od »vključene javnosti« in kdaj ima lahko dostop do pravnega varstva.

Tako nacionalna zakonodaja priznava določene pravice naslednji vključeni javnosti:

1. Osebe, ki na območju vpliva stalno prebivajo ali so lastniki ali drugi posestniki nepremičnin, imajo položaj stranskega udeleženca v postopku okoljevarstvenega soglasja in okoljevarstvenega dovoljenja (64. in 73. člen ZVO-1); zoper izvedbeni prostorski akt lahko začnejo upravni spor osebe zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, če je ta pravni temelj za določitev njihovih pravic ali obveznosti in izkažejo, da ima akt zanje bistvene posledice (58. člen ZUreP).

2. Nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu so nevladne organizacije, ki jim nacionalna zakonodaja, ob izpolnjevanju določenih pogojev priznava, da delujejo v javnem interesu. To celovito ureja Zakon o nevladnih organizacijah, posebej pa še ZVO-1 (na področju varstva okolja), ZON (na področju ohranjanja narave), ZUreP-2 (na področju urejanja prostora), Zakon o varstvu kulturne dediščine (na področju varstva kulturne dediščine). V postopkih varstva okolja, ohranjanja narave in prostorskega načrtovanja imajo nevladne organizacije naslednje pravice:

- Nevladne organizacije s statusom v javnem interesu na področju varstva okolja lahko po ZVO-1 v postopku predhodne presoje vplivov na okolje vložijo pritožbo (51. člen) in jim je priznan položaj stranke v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja (64. člen), izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za naprave, ki lahko povzročijo večje onesnaženje okolja, (73. člen) in v postopku ugotavljanja odgovornosti in določanja ukrepov za sanacijo okoljske škode (110e. člen). Ker je z uveljavitvijo novega GZ postala presoja vplivov na okolje (okoljevarstveno soglasje) del integralnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja, imajo nevladne organizacije status stranskega udeleženca in dostop do pravnih sredstev (upravni spor) tudi v tem postopku (54. člen GZ).

- Društva s statusom v javnem interesu na področju ohranjanja narave imajo pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih (3. odstavek 137. člena). Te organizacije so lahko tudi stranski udeleženci v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja. 

- Nevladne organizacije v javnem interesu na področju varstva okolja in ohranjanja narave, urejanja prostora in varstva kulturne dediščine lahko začnejo upravni spor zoper prostorski izvedbeni akt (to je akt, s katerim se načrtujejo prostorske ureditve in določa izvedbena regulacija prostora), če vlagajo tožbo zaradi kršitev zakona v škodo javnega interesa s svojega področja delovanja in če so predhodno sodelovale v postopku priprave tega prostorskega akta s podajanjem pripomb in predlogov na razgrnjeni akt (58. člen ZUreP-2).

3. Civilne iniciative so lahko stranski udeleženec v postopku izdaje integralnega gradbenega dovoljenja po GZ (54. člen), če zbere 200 podpisov polnoletnih fizičnih oseb s stalnim prebivališčem na območju občine, kjer je nameravana gradnja, ali na območju občine, ki meji na območje nameravane gradnje, in postavi skupnega zastopnika.

Več

Sklopi, ki bi jih razpis prednostno financiral, so bili v najavi jasno opredeljeni, vendar razpisna področja nikakor niso predstavljala celostnega doprinosa k ohranjanja narave. Ohranjanja slovenske narave so se dotikala zgolj obrobno. Očitno je šlo za zelo specifična področja razpisa, pravzaprav kar za javno naročanje za skrbno izbrane storitve in vsekakor primarno ne za sofinanciranje delovanja NVO, ki bi same prepoznale najbolj pereče potrebe varstva narave. Kot primer, ohranjanje domorodnih vrst živali, rastlin in gliv v razpisu sploh ni našlo svojega mesta.

Izbor prednostnih področij brez jasne strokovne in pravne osnove duši iniciativnost nevladnega sektorja, ki običajno najprej zazna varstvene probleme. S tem ministrstvo kaže tudi pokroviteljski odnos, ki ne more biti temelj za obojestransko uspešno sodelovanje pri ohranjanju narave. Menimo, da bi MOP moral prepoznati, da je njegova vloga med drugim omogočanje in podpiranje delovanja nevladnega sektorja s svojega področja – omenjen razpis je dejansko edini državni razpis, namenjen delovanju NVO s področja ohranjanja narave. Zato je še toliko pomembneje, da se z njim ne omejuje našega delovanja, kot je bilo to storjeno s predlaganimi omejujočimi področji razpisa. 

Ministrico smo tudi pozvali k izboljšanju in krepitvi odnosa med vsemi deležniki varstva narave in k izgradnji participativnega pristopa, ki bo različnim združenjem ljudi omogočal lažje prispevanje k razvoju in kakovostnejšem delu na področju okolja, narave in prostora. Definirani skupni cilji bi posledično pripomogli tudi k sistemskemu in celostnemu ohranjanju slovenske narave. Predpogoj za vse našteto pa je seveda razumevanje namena in poznavanja dejanskega stanja nevladnega sektorja pri nas ter njegovih potreb. Tako pa se nahajamo v stanju, ko komunikacija med MOP in drugimi deležniki ohranjanja narave niti ne obstaja.

Odgovor MOP, je bil površinski, zaprošenih strokovnih izhodišč za izbor področij razpisa pa nismo prejeli. Sklope naj bi izbrali z namenom, da bi razpis usmerili v področja, kjer so po njihovi oceni primanjkljaji in kjer bi nevladne organizacije lahko prispevale k izboljšanju stanja. Svojih usmeritev niso razumeli kot omejevanje dela NVO. Omenjen razpis je bil nato v celoti objavljen, tako kot je bil najavljen.

Kot je bilo v našem dopisu jasno zapisano, NVO s področja narave težko pridobimo sredstva iz drugih virov, zaradi česar je osnovno delovanje oteženo, v marsikaterem delu že meji na izumrtje NVO s tega področja, na kar smo MOP opozorili že pri njihovem zadnjem razpisu, namenjenemu sofinanciranju delovanja NVO. Kaj lahko pričakujemo prihodnje leto, se pustimo presenetiti. Zagotovo pa se našemu doprinosu k ohranjanju narave ne bomo predali. 

Celotna zgodba je ponovno podala odgovor na naslovno vprašanje, ki je žal vsekakor še vedno »ne« – MOP je z razpisom ponovno izkazal nerazumevanje delovanja nevladnega sektorja in namena podpore države le-tega.

Več

Direktiva določa pravila za preprečevanje večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi. Nanaša se na varnostne ukrepe glede območij ali obratov, v katerih so navzoče nevarne snovi. Te so navedene v Prilogi 1 in sicer so opredeljene količine nevarnih snovi, ki predstavljajo višje in količine, ki predstavljajo nižje tveganje. Države morajo zagotoviti, da upravljavec območja ali obrata z nevarnimi snovmi, sprejme vse potrebne ukrepe za preprečevanje večjih nesreč. V ta namen mora upravljavec pripraviti politiko preprečevanja večjih nesreč, upravljavci z večjim tveganjem pa tudi varnostno poročilo in načrt ukrepov ob nesreči. Kadarkoli, predvsem pa za namene inšpekcijskih pregledov mora upravljavec pristojnemu organu izkazati, da je izvedel vse potrebne ukrepe v skladu z direktivo (pristojni organ glede izvajanja te direktive je v RS Agencija RS za okolje, ki tudi vodi register obratov. Če organizacija ne izvede ustreznih ukrepov v skladu z direktivo ali so ti pomanjkljivi (resno neizpolnjevanje potrebnih ukrepov), se ji lahko obratovanje prepove. Države morajo zaradi preverjanja ustreznosti ukrepov zagotoviti vzpostavitev sistema inšpekcijskih pregledov.

Seveso direktiva je eden redkih EU predpisov, ki se nanaša tudi na urejanje prostora. Države morajo zagotoviti, da se pri politikah rabe prostora upoštevajo cilji preprečevanja večjih nesreč ter omejevanja njihovih posledic za človekovo zdravje in okolje. V ta namen mora nadzirati umeščanje novih organizacij – obratov v prostor in njihove spremembe ter umeščanje novih posegov v prostor, vključno s prometnimi potmi, javnimi območji in stanovanjskimi območji v bližini teh organizacij, kadar je lahko umestitev v prostor izvor tveganja ali če poveča tveganje sli posledice večjih nesreč. Za to je potrebno ohraniti ustrezne razdalje med temi organizacijami in stanovanjskimi območji, javnimi zgradbami in površinami, rekreacijskimi območji ter, kolikor je to mogoče, glavnimi prometnimi potmi. Upoštevati je treba potrebo po varstvu območij posebnega pomena za ohranjanje narave ali posebej občutljivih območij.

Direktiva zahteva dobro informiranje. Javno posvetovanje in sodelovanje javnosti pri odločanju je zagotovljeno pri načrtovanju in umeščanju novih obratov v prostor, pri njihovih bistvenih spremembah in pri novih posegih v prostor okoli njih, če bi to povečalo tveganje za nesreče. Države morajo zagotoviti, da:

- vsem osebam, ki bi jih lahko prizadela večja nesreča, redno in v najustreznejši obliki posredujejo jasne in razumljive informacije o varnostnih ukrepih ter pravilnem ravnanju v primeru večje nesreče, brez da to zahtevajo;

- je varnostno poročilo in seznam nevarnih snovi na zahtevo dostopno javnosti, razen informacij, ki so v skladu z direktivo lahko izločene.

Zadevna javnost, to je javnost, na katero vplivajo ali bi utegnili vplivati postopki odločanja ali ki ima interes pri odločanju o predmetnih obratih, mora že v najzgodnejši fazi odločanja dobiti možnost sodelovanja. Šteje se, da imajo tak interes okoljske nevladne organizacije, ki izpolnjujejo določene pogoje nacionalnega prava. Javnost lahko po tej direktivi izraža svoje mnenje v obliki pripomb in predlogov glede načrtovanja novih obratov, pri njihovih bistvenih spremembah in pri novih posegih v prostor okrog teh obratov, kadar to povzroča večje tveganje ali hujše posledice morebitnih nesreč. Pristojni organ mora obvestiti javnost preko javnih objav ali na drug primeren način. Javnosti mora biti dostopna tudi vsebina odločitve in rezultati posvetovanj, opravljenih pred sprejemom odločitve in obrazložitve, kako so se ta posvetovanja upoštevala pri odločitvi. V zvezi s temi odločitvami mora imeti zadevna javnost tudi dostop do revizijskih postopkov iz 11. člena Direktive o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje 2011/92/EU.

Direktiva določa tudi potrebne ukrepe, če do nesreče pride. Dolžnosti imata tako upravljavec kot pristojni organ. Upravljavec mora takoj obvestiti pristojni organ o okoliščinah nesreče, o nevarnih snoveh, izvedenih nujnih ukrepih in o podatkih za presojo učinkov nesreče. Pristojni organ pa zagotovi sprejem nujnih, srednjeročnih in dolgoročnih ukrepov, zbere potrebne podatke za celovito analizo nesreče in obvesti o nesreči osebe, za katere je verjetno, da jih bo nesreča prizadela. O večji nesreči mora država obvestiti tudi Evropsko komisijo.

Več informacij je na spletni strani direktive.

Več

ELD je direktiva, ki kljub temu, da je prenešena v nacionalne pravne rede že od leta 2007, v praksi še ni zaživela v polni meri. V letu 2013, ko so morale države prvič poročati o izvajanju, je večina držav poročala, da sploh še ni imela primera okoljske škode, Poljska in Madžarska pa sta poročali o več desetinah primerov. Zato je Evropska komisija za okrepitev izvajanja sprejela poseben delovni načrt za njeno izvajanje 2017 – 2020, s katerim želi spodbuditi boljše in enotnejše evidentiranje primerov okoljske škode, ozaveščenost o odgovornosti za okoljsko škodo in vzpostavitev ustreznih zavarovanj odgovornosti, ki bi jih zavezanci tudi uporabljali. Tem vsebinam je bila namenjena tudi konferenca. Poleg ureditve na ravni EU, so svoje poglede in stanje po državah predstavili predstavniki iz Italije, Nemčije, Madžarske, Irske in seveda tudi iz Slovenije. V Sloveniji je okoljska škoda, ki jo je povzročila nesreča v kemični tovarni Kemis na Vrhniki prvi primer, kjer je bila odgovornost povzročitelja ugotovljena. Pred tem primerom je ARSO sicer obravnaval nekaj prijav okoljske škode, vendar ni bila ugotovljena odgovornost zanjo. Namreč poleg prizadetih pravnih ali fizičnih oseb, lahko tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja, obvestijo ARSO (z argumentirano vlogo) o okoljski škodi in zahtevajo, da ARSO ukrepa v skladu z Zakonom o varstvu okolja. 

Skupna ugotovitev konference je bila, da je zavedanje o odgovornosti za okoljsko škodo med zavezanci potrebno dvigovati, kar bo vodilo v povečevanje preventivnih ukrepov ter večji obseg zavarovanja odgovornosti.

Več

Zdi se, da čistilne akcije simbolizirajo poglavitno in edino okoljevarstveno udejstvovanje Slovenk in Slovencev. Pa še te se zgodijo le enkrat letno. S čistilnimi akcijami seveda ni nič narobe, saj tudi narava, kot naši domovi, potrebuje redno 'vzdrževanje'. Napačno pa je mišljenje, da je čiščenje narave dovolj, da si očistimo tudi svojo vest. Pomislite, en dan čistimo, preostalih 364 dni v letu pa s prepolnimi plastičnimi vrečkami hrane, od katere bomo verjetno vsaj del zavrgli, zapuščamo malike potrošniške družbe. 

Najhuje od vsega pa je, da se kot pijanec plota držimo tradicije. Ekologi brez meja smo v intenzivnih pripravah na vseslovensko akcijo Očistimo Slovenijo 2018, ki bo 15. septembra potekala v 150 državah. Po svetu akcijo sprejemajo z navdušenjem, čiščenje organizirajo na vojnih območjih, na območjih, kjer jih pestijo še hujše težave od odpadkov. Na sončni strani Alp pa se moramo ukvarjati s tradicijo. Čistilne akcije že 40 in več let potekajo v spomladanskem času, premik datuma na koledarju pa je naša glavna ovira na poti do čiste Slovenije za vedno. Češ, enkrat letno je pa ja dovolj. Če citiram besede 4-letnika: »Ti to nočeš razmišljati!«. 

Nočemo razmišljati o tem, da enkrat letno ni dovolj, še bolj pa nočemo razmišljati o tem, da je čiščenje le izhod v sili. Zato smo se odločili, da bomo letos čistili še zadnjič, z ambicijo, da bo to za našo zeleno Slovenijo svež in čist začetek. Nekatere čistilne akcije imajo že 40-letno tradicijo, kar pomeni, da že 40 let nekateri odpadke nosijo v naravo, drugi pa iz nje. Tokrat se želimo posvetiti ozaveščanju in poskrbeti za to, da odpadkov, ki bi jih lahko nosili v gozd, jame in vodotoke, sploh ne bi bilo. 

Čistilne akcije, ki smo jim bili priča v preteklih dneh, niso zgolj lek za naravo, ampak tudi oz. predvsem za našo vest. Čas je, da primemo za drugi konec vrvi in se problemov/odpadkov lotimo tam, kjer nastajajo. 

Več

Direktiva uvodoma navaja, da voda ni kot ostali tržni proizvodi, ampak je dediščina, ki jo je treba varovati, braniti in obravnavati kot tako. Dobro upravljanje voda je odvisno od sodelovanja in medsebojnega povezovanja ukrepov na ravni EU in v državah ter njihovih lokalnih skupnosti, z vključevanjem javnosti in uporabnikov, ob upoštevanju ranljivosti vodnih ekosistemov. Cilj  direktive je ohranjati in izboljšati celinske površinske vode, somornice, obalno morje in podzemne vode ter spodbujati njihovo trajnostno rabo.

Na podlagi direktive so morale države na svojem ozemlju določiti povodja in vodna območja ter določiti pristojne organe za posamezno vodno območje. Za vsako vodno območje se naredi analiza njegovih značilnosti, pregled vplivov človekovega delovanja na stanje površinskih voda in podzemne vode ter ekonomska analiza rabe vode, opredeliti pa je treba tudi vsa vodna telesa, ki se uporabljajo za odvzem vode, namenjene prehrani ljudi. Na podlagi analize se pripravijo ukrepi za doseganje okoljskih ciljev. Za upravljanje voda mora država sprejeti načrte upravljanja povodij, ki se pregledujejo in posodabljajo vsakih  šest let, izdelati načrt upravljanja povodja za vsako vodno območje ter mora imeti programe za spremljanje stanja voda.

Nadalje direktiva določa okoljske cilje za površinske vode, podzemno vodo in zavarovana območja za zagotavljanje dobrega stanja voda, od katerih država ne sme odstopati, razen izjemoma. Te izjeme so predvsem izredne okoliščine. Lahko pa nastopi poslabšanje stanja vodnega telesa iz zelo dobrega v dobrega, če je to posledica neuspešnega preprečevanja sprememb pri novih dejavnostih trajnostnega razvoja in so izpolnjeni pogoji (dovoljeni posegi): 

- storjeno je vse, kar je mogoče, da se ublažijo škodljivi vplivi na stanje vodnega telesa;

- razlogi za te spremembe so posebej navedeni in razloženi v načrtu upravljanja povodja, 

- razlogi za preoblikovanja ali spremembe so prevladujoč javni interes in/ali so koristi, ki jih imajo nova preoblikovanja ali spremembe za zdravje ljudi, ohranjanje varnosti ljudi ali trajnostni razvoj, večje od koristi, ki jih ima doseganje okoljskih ciljev za okolje in družbo, in

- koristnih ciljev, katerim so namenjena preoblikovanja in spremembe vodnega telesa, se zaradi razlogov, povezanih s tehnično izvedljivostjo ali nesorazmernimi stroški, ne da doseči na druge načine, ki so mnogo boljša okoljska možnost.

Države članice upoštevajo načelo povračila stroškov storitev za rabo vode, skupaj z okoljskimi stroški in stroški virov, ob upoštevanju ekonomske analize.

Direktiva posebno pozornost namenja sodelovanju z javnostjo. Države morajo aktivno spodbujati vključevanje vseh zainteresiranih strani v izvajanje direktive, predvsem v izdelovanje, pregledovanje in posodabljanje načrtov upravljanja povodij. Tako za pripravo kot posodabljanje načrtov upravljanja povodij morajo objaviti:

- časovni razpored in delovni program za izdelavo načrta, skupaj z navedbo posvetovanj, ki jih je treba izvesti, vsaj tri leta pred začetkom obdobja, na katerega se nanaša načrt;

- začasni pregled pomembnih zadev upravljanja voda, ugotovljenih na povodju, vsaj dve leti pred začetkom obdobja, na katerega se nanaša načrt;

- osnutke načrta upravljanja povodja vsaj eno leto pred začetkom obdobja, na katerega se nanaša načrt.

Javnost mora imeti na razpolago vsaj šest mesecev za podajanje pripomb in dejavno vključevanje v posvetovanje. Na zahtevo se ji mora omogočiti dostop tudi do zaupnih dokumentov in informacij, ki so bile uporabljene za pripravo osnutka načrta.

Več uporabnih informacij je na spletni strani direktive. Za ocenjevanje kemijskega stanja podzemnih voda pa je bila sprejeta Direktiva 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem.

Več

Nevladnim organizacijam (NVO) se podeli status nevladne organizacije v javnem interesu na določenem področju, če njeno delovanje na tem področju presega interese njenih ustanoviteljev oziroma njenih članov in če je splošno koristno. Podeli se lahko na različnih področjih, med drugim tudi na področju varstva človekovih pravic, varstva okolja, ohranjanja narave, urejanja prostora, varstva in zaščite živali, kmetijstva, gozdarstva, razvoja podeželja, razvoja nevladnih organizacij, razvoja informacijske družbe, znanosti ali na ostalih področjih. S kakšnim drugim zakonom se lahko dejavnosti, ki so v javnem interesu, podrobneje opredeli. 

Status se lahko podeli na več področjih. O podelitvi odloča ministrstvo, pristojno za to področje, tudi če gre za naknadno pridobitev statusa z drugega področja. V tem primeru se odločba izda na podlagi soglasja za drugo področje pristojnega ministrstva. Pogoji za pridobitev statusa so naslednji:

- njeni člani, če gre za člansko organizacijo, niso pravne osebe javnega prava,

- ima dejavnost, ki je v javnem interesu, opredeljeno v ustanovitvenem aktu,

- deluje najmanj dve leti pred vložitvijo vloge za podelitev statusa,

- lahko izkaže pomembnejše dosežke svojega delovanja na področju v zadnjih dveh letih,

- zadnji dve leti pred vložitvijo vloge je sredstva pretežno uporabljala za opravljanje dejavnosti v javnem interesu na področju iz drugega odstavka tega člena in je redno izvajala programe, projekte ali druge aktivnosti za uresničevanje namena in ciljev, ki so v javnem interesu,

- ima izdelan najmanj dvoletni program bodočega delovanja na področju iz drugega odstavka tega člena, ki vsebuje redno izvajanje dejavnosti v javnem interesu,

- ji ni bila pravnomočno izrečena sankcija globe za hujši davčni prekršek ali prekršek, katerega narava je posebno huda, in ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja,

- nad njo ni začet stečajni postopek ali postopek likvidacije in

- druge pogoje, če tako določa zakon.

Merila za izkazovanje pomembnejših dosežkov na določenem področju določi pristojni minister s pravilnikom.

Za področje varstva okolja Zakon o nevladnih organizacijah:

1. na področju NVO v javnem interesu varstva okolja, zakon ne prinaša bistvenih sprememb, vendar pa prinaša spremembe določil Zakona o varstvu okolja, ki se nanašajo na status v javnem interesu in sicer 152. in 153. člen, 154. člen pa se črta. Spremenjeno besedilo je razvidno iz neuradnega prečiščenega besedila Zakona o varstvu okolja. Za izkazovanje pomembnejših dosežkov obstaja Pravilnik o podrobnejših pogojih in merilih za pridobitev statusa nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu;

2. na področju NVO v javnem interesu ohranjanja narave, pa zakon spreminja Zakon o ohranjanju narave tako, da omogoča pridobitev statusa vsem statusnim oblikam nevladnih organizacij, ne samo društvom, kot doslej. Spreminjata se 137. in 138. člen, spremenjeno besedilo pa je razvidno iz neuradnega prečiščenega besedila Zakona o ohranjanju narave. Ministrstvo za okolje in prostor doslej še ni izdalo pravilnika o podrobnejših merilih za izkazovanje pomembnejših dosežkov na področju ohranjanja narave, ga bo pa po novem zakonu moralo v roku enega leta.

NVO s statusom mora o svojem delovanju v javnem interesu poročati, vendar zakon uvaja dvoletno poročanje. Vsako drugo leto bo tako potrebno do 31. 3. 2018 predložiti pristojnemu ministrstvu dvoletno poročilo in program dela za naslednji dve leti. Javiti je potrebno tudi vse spremembe v aktih in delovanju, ki vplivajo na pogoje za pridobitev statusa, sicer se lahko status odvzame in naloži plačilo globe.

Nevladne organizacije, ki že imajo status delovanja v javnem interesu se bodo morale z Zakonom o nevladnih organizacijah uskladiti, tako, da bodo uskladile svoje ustanovne akte in delovanje s pogoji, ki veljajo za podelitev statusa v javnem interesu po tem zakonu in do 31. 3. 2019 Ministrstvu za okolje in prostor predložiti izjavo, da sta njihov ustanovitveni akt in delovanje usklajena s pogoji. Ustrezno izjavo bo objavilo Ministrstvo za javno upravo na svoji spletni strani.