Ljubljana, 11. december 2020 - Resolucija je še en primer iz niza dokumentov, s katerimi se naša država odmika od usmeritev, ki jih na področju prometa in predvsem okolja z Evropskim zelenim dogovorom narekuje Evropska unija. Koalicija za trajnostno prometno politiko (KTPP) zato opozarja na zgrešenost predlaganih rešitev.  

 

Resolucija o nacionalnem programu razvoja prometa v RS za obdobje do leta 2030 (v nadaljevanju: Nacionalni program) je ključen strateški dokument države za uresničevanj Strategije razvoja prometa, sprejete 2015. V KTPP smo že večkrat, tudi na neposrednih sestankih s predstavniki Ministrstva za infrastrukturo, poudarjali potrebo po novelaciji strateških in izvedbenih dokumentov na področju prometa, tako Strategije razvoja prometa kot Nacionalnega programa ter 6-letnega operativnega načrta za izvajanje Nacionalnega programa.

 

Promet v Sloveniji namreč ključno prispeva k podnebnim spremembam[1] in povzroča visoke družbene stroške. Pri nas imamo najdražjo mobilnost v Evropi – dnevna mobilnost v Sloveniji namreč temelji na osebnem avtomobilskem prometu, zato povzroča visoke stroške tudi gospodinjstvom. Kar 16,9 % izdatkov gospodinjstev v Sloveniji gre za prevoz. Avtomobilski promet ob tem porabi zelo veliko prostora in pospešuje njegovo degradacijo, onesnažuje zrak (letno pri nas povzroči 1700 predčasnih smrti) in znižuje kakovost bivanja.

 

O tako pomembnih nacionalnih dokumentih je nujno vedno odpreti široko in vsebinsko javno razpravo. Žal tokrat Nacionalni program v odprto javno razpravo sploh ni prišel.[2]

 

Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da je terminski rok predlaganega plana razvoja leto 2030, torej datum, za katerega so v Evropskem zelenem dogovoru zapisani cilji zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na najmanj 50 % in na okoli 55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. K temu zmanjšanju bodo morali prispevati cestni, železniški, letalski in vodni promet.

 

S predvidenimi ukrepi se od teh ciljev pomembno odmikamo. So predlaganim ukrepom dodani tudi izračuni njihovih (pogubnih) vplivov na okolje, podnebje in predvsem zdravje ljudi?

 

Načrtovana smer “razvoja” se bere kot zgodba prometnic za motorna vozila: v njem ni prostora ne za železniški promet ne za kakršno koli drugo prometno možnost. Načrtovani projekti ne upoštevajo nujnega faktorja prometnega načrtovanja, na katerega opozarja tudi Evropski zeleni dogovor. Z novimi epidemiološkimi izzivi nam je bila naložena dodatna odgovornost in vlaganje v projekte s pomnoževalnimi učinki, ne le z vidika zdravja in okolja, temveč tudi premoščanja socialnih razlik in neovirane dostopnosti do storitev za najšibkejše. Promet mora biti vključujoč in omogočati mobilnost vsem slojem prebivalstva, kar lahko nudi edino javni prevoz. 

 

Dokument se pri upravičevanju cestne povezave v okviru koridorja 3. razvojne osi na območju Koroške skuša opreti na Alpsko konvencijo. Avtorji zapisa so spregledali, da ta dokument trajnostnega razvoja izrecno izpostavlja pomen prestavitve prometa, posebej tovornega, na železnico. Tudi, da konvencija podpisnice zavezuje, da se odpovejo gradnji novih cest višjega razreda za čezalpski promet. Od državne institucije, katere dolžnost je vzpostavitev in izvajanje celovite strategije razvoja prometa, bi prav tako upravičeno zahtevali, da ob pritiskih za (seveda popolnoma upravičeno) vzpostavitev hitrih in varnih prometnih povezav med bolj odročnimi deli Slovenije in prestolnico, samoiniciativno predlaga pobudnikom tudi možnost vzpostavitve hitre železniške povezave. Sodobne železniške povezave potnikom nudijo cenovno dostopnejšo, bolj zdravo in okoljsko ustreznejšo alternativo njihovim sedanjim mobilnostnim navadam. Tak prevoz je dostopnejši, hitrejši, zanesljivejši, varnejši in bolj trajnosten. 

  

Močno spodbudo, po mnenju komisije, potrebuje tudi multimodalni promet. Prednostno bi bilo treba znaten del, to je kar 75 % notranjega tovornega prometa, ki se danes prevaža po cesti, preusmeriti na železnice in celinske plovne poti. To bo zahtevalo ukrepe za boljše upravljanje in povečanje zmogljivosti železnic in celinskih plovnih poti, česar s predlaganimi rešitvami prav gotovo ne dosegamo. Tako se ponovno izpostavljamo negativnim ocenam in posledično sankcijam zaradi preseženih ravni onesnaževanja ozračja in okolja.

 

Evropski zeleni dogovor je časovni načrt za vzpostavitev trajnostnega gospodarstva EU. Dosegli ga bomo le tako. da bomo podnebne in okoljske izzive spremenili v priložnosti na vseh področjih politike in omogočili prehod, ki bo pravičen in vključujoč za vse. Izzivi predlagane resolucije so veliko preozki, da bi nam trasirali pot v Evropo. Za uskladitev z novo evropsko zeleno politiko in za vodenje slovenske politike v ljudem in okolju prijazno smer potrebujemo novo Resolucijo. Ta naj pospeši prenovo železniške infrastrukture in med drugim omogoči sofinanciranje EU tudi pri projektih, ki jih bodo snovale in vodile regije in občine.

  

V imenu KTPP,

Katarina Žakelj

 

[1] 32 % vseh emisij toplogrednih plinov v Sloveniji izvira iz prometa, oziroma celo 51 % vseh emisij toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso vključeni v shemo trgovanja z emisijami. Pri tem cestni promet prispeva prek 99 % vseh izpustov, od tega je delež tovornega prometa dobrih 35 %, individualnega avtomobilskega prometa pa 63 %.

 

[2] Objave na portalu e-demokracija, kjer je izrecno zapisano, da je dokument obenem poslan v medresorsko usklajevanje in na Službo vlade za zakonodajo, ne moremo razumeti kot javne razprave.