Ljubljana, 13. maj 2020 - Mi, mladi in državljani, pozivamo naše politične, evropske IN nacionalne voditelje, da se končno ustrezno odzovejo na izzive 21. stoletja ter sprejmejo ambiciozne kolektivne odločitve, s katerimi se bo lahko Evropska unija obenem spoprijela z zdravstvenimi, ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi izzivi, ki jih predstavljajo številne krize, s katerimi se soočamo. Če Evropa še ima prihodnost, mora ta združevati tri neizogibna načela: blaginjo, solidarnost in trajnostnost.

 

Obnova Evrope po obdobju Covid 19 nas mora zaščititi pred podnebno krizo
(pismo nacionalnih podnebnih koalicij in mladih aktivistov)


Predstavljamo na stotine okoljskih in družbenih organizacij, združenih v nacionalna podnebna zavezništva, pa tudi mladinske podnebne organizacije v različnih državah EU, in že leta se trudimo ozavestiti politike o trajnih grožnjah, ki jih za vse nas predstavljajo podnebne spremembe. Ni potrebno ponavljati, kaj nam že tako dolgo govori znanost, še posebej glede omejenega števila let, ki jih imamo na voljo za to, da spremenimo svoje navade in se tako izognemo dvigu temperature, ki bi povzročila pretrese z grozljivimi posledicami, od naše zmožnosti življenja ob vročinskih valovih, težav s pridelovanjem hrane in vodnimi viri, povečanja števila vremenskih nesreč, do preseljevanja prebivalstva zaradi teh različnih vplivov podnebne krize. Pri tem ne gre pozabiti tudi na dramatično uničenje biotske raznovrstnosti s številnimi posledicami za zdravje in prehrano.

 

Vsemu naštetemu se je pridružila še grozljiva kriza z boleznijo Covid 19, ki je ustavila naše družbe, pretresla naš gospodarski sistem in pod vprašaj postavila gotovosti, na katerih so do tedaj slonela naša življenja. Absolutne prednostne naloge so čimprejšnji izhod iz krize, zagotovitev varnosti vsem ter vzpostavitev vseh potrebnih ukrepov za to, da se izognemo socialni krizi, še posebej za najšibkejše med nami.

 

Toda ponavljanje starih vzorcev vedenja bi bila velika napaka. Ta kriza nas je namreč soočila s krhkostjo našega načina življenja in s strašnimi družbeno higienskimi vplivi, ki jih ima lahko takšen način življenja na najbolj ranljive skupine. A ne samo to – tudi podnebna kriza se s tem ni končala, še zdaleč ne. Statistični podatki ameriške agencije NASA kažejo, da je bil letošnji marec drugi najtoplejši mesec od začetka merjenja temperatur! Če je glede nevarnosti bolezni Covid 19 v prihodnosti še nekaj nejasnosti, pa o grožnji, ki jo predstavlja podnebna kriza, sploh ni dvoma.

 

Čeprav smo kritični, pa smo obenem veseli, da sta tako predsednik Evropske komisije kot predsednik Sveta ob začetku parlamentarnega mandata poudarila »evropski zeleni dogovor« kot prelomni trenutek za EU. Kriza s koronavirusom tega zelenega dogovora NE SME ogroziti. Veseli nas, da tako kot mi misli tudi devetnajst držav članic ter številne osebnosti in evropski poslanci. Toda nismo naivni! Vemo tudi, da so mnoge druge države članice ter interesne skupine, kot so npr. avtomobilska industrija in številni industrijski lobiji, pod pretvezo krize s koronavirusom izjemno okrepile svoje zahteve po ustavitvi zelenega dogovora …

 

V imeni mladinskih in državljanskih gibanj zahtevamo, da Evropska komisija in Svet ne samo ohranita zeleni dogovor, temveč ga predvsem okrepita, pri čemer se opiramo na prve ugotovitve iz cunamija trenutne krize.

 

Prvi sklep, ki ga je mogoče povleči iz tega, je to, da »kar je treba narediti, je tudi mogoče narediti«: ob soočenju z grožnjo Covid-19 so številne države uspele vzpostaviti široke karantene, postaviti nove standarde vedenja ter ustaviti gospodarske dejavnosti za zaščito svojih državljanov. Po mnenju številnih strokovnjakov bo imelo globalno segrevanje drugačne, a veliko bolj dramatične učinke na javno zdravje kot bolezen Covid 19. Če bi se podnebne spremembe zgodile v obliki oprijemljive in takojšnje grožnje, zagotovo ne bi oklevali pri sprejemanju potrebnih zaščitnih ukrepov. Kaj torej preprečuje našim evropskim voditeljem, da bi tudi zelenemu dogovoru posvetili toliko pozornosti, kot to zahteva podnebna kriza? Poleg tega pa bo zeleni dogovor ustvaril nova delovna mesta ter pripomogel k boljšim življenjskim pogojem ter zagotovo tudi k boljšemu zdravju. Kot je pokazala raziskava, objavljena v reviji Nature, pa bo imel zeleni dogovor tudi ekonomsko gledano pozitiven učinek na blaginjo držav članic.

 

Drugič, ker je potreben »načrt za obnovo«, je nujno, da temelji na zasnovi, razviti v »zelenem dogovoru«. Poleg tega nas kriza zavezuje, da gremo tudi v praksi v tej smeri, pa naj gre za zaščito biotske raznovrstnosti, katere uničevanje je v samih temeljih vzrokov za ta virus, ali pa za spremembe kmetijskega modela, da ta ne bo več odvisen od poceni delovne sile, ki je postala omejena, ali zmanjševanja onesnaženosti v mestih, zaradi katerega je virus verjetno prizadel več ljudi. Glede ostalega je znano, kaj zahteva boj proti podnebnim spremembam: bistveno povišanje podnebnega cilja za leto 2030 do oziroma nad najvišji cilj, ki je trenutno v razpravi, mega načrt za energetsko učinkovitost, pa tudi množična vlaganja v obnovljive vire energije in zmogljivosti shranjevanja energije.

 

In nazadnje, finančna podpora temu načrtu mora biti precej bolj ambiciozna, kot je bilo načrtovano pred to krizo. Že tedaj so bili ti načrti precej manj ambiciozni, kot bi bilo to po mnenju Evropskega računskega sodišča potrebno za boj proti podnebnim spremembam, poleg tega pa še zdaleč ni bilo zagotovljeno financiranje zanje. Po (konservativnih) ocenah analize MDS se bo zaradi te krize evropski BDP skrčil za 8 odstotkov. Ne glede na to, ali nam je to všeč ali ne, bomo morali poiskati sredstva v tem obsegu, če se želimo izogniti recesiji in varčevalnim ukrepom, ki bi bili socialna bomba in bi omogočili vzpon vseh populističnih in protievropskih političnih strank. Neizogibna rešitev se zdi kratkoročno zadolževanje, ki ga bo treba pokriti z zadostnimi lastnimi sredstvi, bodisi z davki na dobičke podjetij, na veliko osebno premoženje ali na onesnaževalne dejavnosti. Konec koncev je vseeno, samo da so zneski zadostni za spopad s podnebnimi izzivi ter za zagotovitev pravične tranzicije za delavce v dejavnostih, katerih visoka ogljična intenzivnost je nezdružljiva z odpornim evropskim gospodarstvom.

 

Opažamo močne regionalne ločnice in se sprašujemo – je mar res treba ponovno spomniti na to, da podnebna kriza ne pozna meja?

 

Mi, mladi in državljani, pozivamo naše politične, evropske IN nacionalne voditelje, da se končno ustrezno odzovejo na izzive 21. stoletja ter sprejmejo ambiciozne kolektivne odločitve, s katerimi se bo lahko Evropska unija obenem spoprijela z zdravstvenimi, ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi izzivi, ki jih predstavljajo številne krize, s katerimi se soočamo. Če Evropa še ima prihodnost, mora ta združevati tri neizogibna načela: blaginjo, solidarnost in trajnostnost.


Podpisniki:
Avstrijska zveza za podnebno pravičnost (Austrian Alliance for Climate Justice)
Belgijska podnebna koalicija (Belgian Climate Coalition)
Koalicija za podnebno ukrepanje Bolgarije (Climate Action Coalition Bulgaria)
Češka podnebna koalicija (Czech Climate Coalition)
Mreža za podnebno ukrepanje Francije (Climate Action Network France)
Okoljska koalicija Litva (Environmental Coalition Lithuania)
Poljska podnebna koalicija (Polish Climate Coalition)
Plan B za Slovenijo, mreža nevladnih organizacij za trajnostni razvoj
Mladi za podnebje Belgija (Youth For Climate Belgium)
Petki za prihodnost Bolgarija (Fridays for Future Bulgaria)
Mladi za podnebno pravičnost Slovenija

 

Povezava na odprto pismo, objavljeno v Večeru.