Ljubljana, 12. december - mreža Plan B za Slovenijo se je s člankom v Sobotni prilogi Dela odzvala na izjavo ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška o ekoterorizmu.

 

3. decembra je minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek v Sobotni prilogi Dela izjavil:

... V Sloveniji moramo narediti konkurenčno poslovno okolje, da bodo izvozniki v tujini konkurenčni. Odpravljamo administrativne ovire, nekatere bolje, druge slabše. Prihajajo revolucionarne spremembe v gradbeni zakonodaji. Danes lahko takšni ali drugačni ekoteroristi ustavijo projekt gradnje tovarne s tem, da ne podajo soglasja. Vlagatelj ne more nič. Po novem bodo lahko dali le negativno mnenje, investitor pa bo lahko vodil postopek naprej. Nato bo neki vladni organ arbitriral med gospodarsko koristjo in ...

 

Organizacije članice mrež Plan B za Slovenijo in Mreže za prostor, Umanotera, Greenpeace Slovenija, Inštitut za politike prostora, Focus, Ekologi brez meja in Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC, so se v sodelovanju z dr. Luko Omladičem na izjavo odzvale 10. decembra s člankom, ki je prav tako izšel v Sobotni prilogi Dela. Preberete ga lahko na tej povezavi.

 

Izseki iz članka:

 

Če naj bi bil namen ministrove izjave o ekoterorizmu zbadljivo duhovit, odraža slabo presodnega govorca: živimo v času, ko dejstvo, da predstavniki oblasti in nosilci moči nasprotnike označujejo s teroristi, ni smešno. Morda pa ne gre za šalo, ampak za resnično željo ministra in vlade, ki jo predstavlja, da bi na primer tiste, ki so v Trbovljah s pravnimi sredstvi preprečili onesnaževanje svojega okolja (»… danes pa se neka skupina odloči in onemogoči gradnjo. V Trbovljah so zaprli cementarno …«), onemogočili z nekakšnimi okoljsko protiterorističnimi ukrepi. Vprašanje je tudi, koga s tem minister – ta izraz je uporabil sam – provocira: svojo vlado, okoljsko občutljivo civilno družbo ali aktiviste, ki so napoti načrtom, ki jih zastopa. 

 

Zakaj torej vabo zagrabiti? Ker se za ministrovo provokacijo kaže večji problem okoljsko-prostorske politike vlade, ki nikakor ni omejen le na gospodarski resor. V grobem so dimenzije problema tri: podrejanje (okoljske in prostorske politike gospodarstvu), zavračanje (pripomb strokovne javnosti) in zanemarjanje (okoljskih vidikov razvoja). Ja, Slovenija po okoljskem indeksu ameriške univerze Yale kotira visoko. Pravico do pitne vode smo zapisali v ustavo in vladna koalicija ima v programu deklarativno zapisan razvoj zelenega gospodarstva. Resničnost ni tako zelena. Na zakonodajni in uredbeni ravni dejansko pospešeno poteka nasproten proces, ki varovanje okolja in prostora obravnava kot administrativno oviro razvoju.

 

Dogma gospodarske rasti za vsako ceno, ki daje prednost kopičenju kapitala na račun ljudi, zdravja in okolja, povozi vse, koristi od njega pa ima le peščica. Ta dogma je države pripeljala v vse bolj odkrito in brezsramno dirko proti dnu, kjer s »konkurenčnimi« državami tekmujejo, katera bo ponudila cenejše ljudi, boljše zemljišče ter višje subvencije in davčne olajšave. V tem okolju se je pojavila nova dilema. Kaj ponuditi nekomu, ki ima že vse oz. mu vse že ponujajo? Države mednarodnim korporacijam zdaj na pladnju ponujajo svojo zakonodajo. Če tuji korporaciji kak zakon ni všeč, ga kar po njenem določilu spremenimo (Uber). Če še ne obstaja, ga lahko napišemo (Magna Steyr). Če se ob tem oglasi kak bolj trezni državni organ, ki na podlagi strokovnih presoj opozori, da je novi predlog ali načrt v nasprotju z javnim interesom, ta organ, prosto po ministru Počivalšku, deluje ekoteroristično. Da bi omejili delovanje ekoteroristov in »inovativnost države pri izmišljanju bedarij« z odvečnimi demokratično vzpostavljenimi zakonodajnimi postopki, lahko spremenimo tudi same postopke.

 

Če za konec nekoliko obrnemo ministrovo izjavo, lahko zaključimo: razlika med Slovenijo in Avstrijo ni v tem, da imamo mi neumne ptiče, Avstrijci pa pametne, temveč v tem, da so Avstrijci sposobni prepoznati tako pomen vetrnih elektrarn kot pomen ptičev – ohranjene narave – za svojo dolgoročno blaginjo, zato jih ne postavljajo na območja, ki so za ptiče življenjsko pomembna. Je pa lažna dilema, ptiči ali vetrnice, ki jo Počivalšek zgrešeno pripisuje okoljsko ozaveščeni javnosti, v resnici značilna prav za njegovo stališče. Dilema ni, ali ohranjeno okolje ali razvoj. Potrebujemo razvoj, ki za svojo bistveno dimenzijo vzame prav ohranjanje okolja.